Piše: Ivan Šokič
Ko so 3. septembra 2021 proticepilski protestniki vdrli v prostore RTV Slovenija, je vrag vzel šalo. Prej je skupina štiri mesece vztrajala s protesti pred stavbo nacionalne televizije, pa zanje ni vedel nihče. Na RTV Slovenija so imeli polne roke dela s petkovim politkolesariatom − tem je bilo treba delati reklamo, ker je v Sloveniji na oblasti desnosredinska koalicija, kar je za tovariše enako fašizmu. Neka skupina, ki vsak dan stoji pred stavbo RTV Slovenija in njih, kruhoborce, ponosne dediče krvave komunistične revolucije, obtožuje sodelovanja z Janezom Janšo, pa že ne bo prišla v eter.
Vse dokler skupina ni vpadla v prostore javne televizije. Naenkrat je bilo njihovo obnašanje nedopustno in skrajno. Dejanja, ki so sledila, kažejo, da je podobnega mnenja veliko več ljudi, kot bi si to bili pripravljeni priznati v vladi ali na RTV Slovenija, pa naj sicer stojijo na še tako nasprotnih bregovih.
Polovičarstvo in sprejemanje kompromisov je najhujša napaka, ki jo lahko zagreši politika v času krize. Politiki po vsem svetu so vseeno to počeli, ker drugega v moderni demokratični družbi ne znajo. Prepričani so, da lahko državo vodijo kakor ladjo med Scilo in Karibdo. Mislijo, da so Argonavti. V resnici so kot Odisej prisiljeni izbirati med manjšim zlom s to razliko, da sami na ladji nimajo absolutne avtoritete, temveč demokracijo. V teh skoraj dveh letih se je pokazalo, kaj je Scila in kaj Karibda. Gre za primere Švedske in Tajvana. Pristop teh dveh držav do obvladovanja epidemije covida 19 je diametralno nasproten. Medtem ko so na Švedskem pustili wuhanski nadlogi, da opravi svoje, so na Tajvanu z zaprtjem države, drakonskimi ukrepi in s pedantnim sledenjem stikov novi koronavirus v kali zatrli. Življenje v teh državah se ni ustavilo. To kaže, da je mogočih več rešitev, a treba je izbrati določeno pot in na njej vztrajati.
Nov obraz bo izrabil nezadovoljstvo ljudi
V Sloveniji lahko govorimo o dobrih namenih, nagajanju sodišč in totalni medijski vojni proti vladi. V javnosti je pogosto slišati kritike, da ima vlada težave s komuniciranjem. Sam menim, da vlada včasih preveč komunicira in se ozira na poročanje do nje sovražnih medijev. Čas bo že pokazal, kdo je imel prav. Od začetka epidemije novega koronavirusa se je v Sloveniji okužilo približno 13 odstotkov celotnega prebivalstva. Do septembra 2021 se je proti covidu 19 cepilo nekaj več kot 40 odstotkov prebivalstva. Težava je, da danes vsi udarjajo po necepljenih in jih stigmatizirajo. Niso vsi necepljeni (militantni) proticepilci, na koncu smo vsi vendarle samo ljudje, ki smo sami odgovorni za svoja dejanja. Necepljeni so segment populacije, ki v letu in pol, tudi ko ni bilo cepiv, ni staknil okužbe, kar kaže na to, da so vladne ukrepe za namene preprečevanja širitve koronavirusa spoštovali. Kljub temu so danes prepoznani kot dežurni krivci in grešni kozli.
Da so pritiski realnost, potrjujejo tudi trditve slovenskih zdravnikov, da se je število postelj na intenzivni negi samo v UKC Ljubljana “zaradi odhodov” zmanjšalo za sto. Pred časom sem govoril z zaposleno na onkologiji v Ljubljani. Zaupala mi je, da so zdravniki cepljeni, medicinske sestre pa ne. Osebje je bilo že tako v konstantni vojni, cepljenje pa je sodu dokončno izbilo dno. Zakaj prenašati pritiske, ko pa lahko več dobijo, če gredo delat na bencinsko črpalko? Iz solidarnosti?
Vlada si želi z ukrepi v enem mesecu cepiti 30 odstotkov celotnega prebivalstva. A sklepamo lahko, kot je dejal tudi lobist Miloš Čirič, da smo v fazi, kjer je cepljenje pod prisilo. To lahko pomeni nov obraz na političnem parketu. Niti ni pomembno, ali bo podtaknjen ali samorasel. Vsekakor pa bo skušal izrabiti nezadovoljstvo necepljenih. Njihova jeza je veliko bolj sveža, in kdor bo to znal izkoristiti, bo imel na prihodnjih volitvah vsaj 20 odstotkov glasov. Povsem mogoče je, da se bo oblikovala nova stranka, recimo ji stranka necepljenih, ki bo lahko mobilizirala dobršen del volilnega telesa.
Ivan Šokić je filozof in redni sodelavec portala Nova24tv.si ter kolumnist Demokracije.
