Piše: Dr. Matevž Tomšič
Kmalu po razglasitvi izidov letošnjih volitev v evropski parlament je prišla v javnost informacija, ki je mnoge privržence desnih strank močno vznejevoljila. Dosedanja predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki jo je Evropska ljudska stranka, relativna volilna zmagovalka, nominirala za nov mandat na čelu te ustanove, je namreč izjavila, da se zavzema za nadaljevanje t. i. velike koalicije na ravni Evropske unije, se pravi sodelovanja konservativcev s socialisti in z liberalci (ter po možnosti še z zelenimi). To je v popolnem nasprotju s stališčem, ki je bilo znotraj največje evropske politične skupine sprejeto pred volitvami, da se bo povezovala tako s tistimi skupinami, ki so v ideološkem smislu pozicionirani levo od nje, kot s tistimi, ki so pozicionirani desno od nje.
Mogoče je sicer, da gre pri tem za nekakšno solistično akcijo von der Leynove, s katero rešuje predvsem lastni položaj. Mnogi evropski poslanci iz njene politične skupine so namreč javno oznanili, da ji ob parlamentarnem odločanju o tem, kdo bo vodil Evropsko komisijo, ne bodo dali svojega glasu. Zato si z dobrikanjem levim političnim skupinam obeta, da ji bodo njihovi poslanci namenili manjkajoče glasove.
Vendar pa je takšno početje močno problematično. Prvič, gre za samovoljo, saj se von der Leynova o tem, s kom naj se Evropska ljudska stranka povezuje, sploh ni posvetovala z novoizvoljenimi evroposlanci iz te politične skupine. In drugič, kar je še pomembnejše, v primeru, da bi prišlo do koalicije izključno s političnimi skupinami levo od nje, bi to pomenilo eklatantno prevaro lastnih volivcev. Evropskim konservativcem so uspelo doseči pozitiven volilni izid (merjen s povečanjem števila poslanskih sedežev) ravno z odmikom od dosedanje usmeritve evropskih institucij in z obljubami o drugačnih političnih prioritetah.
Razlog za dosedanjo zgrešeno politiko, ki je prinašala škodo svobodi, blaginji in varnosti evropskih državljanov, pa je bila prav »velika koalicija«, v kateri so sodelovale tri največje politične skupine v evropskem parlamentu. Pri tem je paradoksalno imela največja med njimi, se pravi konservativna Evropska ljudska stranka, najmanjši vpliv na sprejemanje in izvajanje politik. Socialisti in v manjši meri liberalci so jo redno izigravali, saj so se namesto iskanja soglasja povezovali s skrajno levico in jo na ta način preglasovali. Tudi predsednica Evropske komisije je bila bolj kot ne lutka v rokah levo liberalne politike in bruseljskega birokratskega esteblišmenta, ki je prežet z idejami progresivizma. Posledica tega so bile odločitve, utemeljene na levičarski agendi, denimo uvajanje nespametnih okoljskih omejitev (denimo prepoved motorjev z notranjim izgorevanjem ali sankcioniranje posameznih članic Unije, ki se upirajo vsiljevanju prebujenskih idej (primer Madžarske zaradi prepovedi propagande LGBT v šolah).
Še posebej absurdno je, da predsednica Evropske komisije imenuje socialiste za »prijatelje in zaveznike«. V prejšnjem mandatu se niso obnašali ne prijateljsko in ne zavezniško. Mirno lahko rečemo, da so oni – v španoviji s skrajno levico – glavni problem za prihodnji razvoj Unije, ne pa t. i. skrajni desničarji in populisti. Vpliv slednjih je namreč zelo omejen, medtem ko imajo socialisti svoje ljudi na odločevalskih pozicijah v vseh ključnih družbenih podsistemih.
Evropska ljudska stranka je glede na razmerja sil, kakršna so se vzpostavila po volitvah, v položaju, da odloča, kakšna – čeprav neformalna – koalicija se bo vzpostavila. Desnica – od zmerne do radikalne in nepovezane – ima v evropskem parlamentu večino. Zato bi morala vztrajati pri povezovanju s katero od skupin, ki je bolj desno od nje. Vztrajanje pri statusu quo, se pravi pri nadaljnjem sodelovanju s tistimi političnimi skupinami, ki so forsirale zgrešene politike, bi bilo pogubno.
Izpostavljeni stavek:
Evropska ljudska stranka je glede na razmerja sil, kakršna so se vzpostavila po volitvah, v položaju, da odloča, kakšna – čeprav neformalna – koalicija se bo vzpostavila. Desnica – od zmerne do radikalne in nepovezane – ima v evropskem parlamentu večino. Zato bi morala vztrajati pri povezovanju s katero od skupin, ki je bolj desno od nje. Vztrajanje pri statusu quo, se pravi pri nadaljnjem sodelovanju s tistimi političnimi skupinami, ki so forsirale zgrešene politike, bi bilo pogubno.
