Kogar zanimajo vprašanja v zvezi z mejami na morju, bo našel precej gradiva na internetu, eden najbolj razvpitih sporov (če ne štejemo spora med Slovenijo in Hrvaško) pa je spor o meji med Severno in Južno Korejo v Rumenem morju. V nasprotju s Korejama Hrvaška in Slovenija nikoli nista bili v vojni. V bistvu nista mogli biti v vojni: med drugo svetovno vojno je obstajala le (Neodvisna država) Hrvaška, medtem ko so okupatorji Slovenijo izbrisali iz zemljevida; v Titovi Jugoslaviji vojne med republikami niso bile dovoljene, med jugoslovansko krizo pa smo bili (večinoma) na isti strani.
Pred nekaj dnevi je študent magistrskega študija na Fakulteti za državne in evropske študije pri predmetu “Mednarodni položaj in zunanja politika Slovenije” predstavil seminarsko nalogo (esej, “paper”) o mejnem sporu Slovenije in Hrvaške in o položaju po razsodbi v Haagu leta 2017. Študent meni, da “bi lahko Slovenija bistveno bolje izkoristila tudi svoj pogajalski položaj leta 2009 in zahtevala, da se mejno vprašanje reši pred vstopom Hrvaške v EU”.[1] Naloga med drugim vsebuje konstruktiven predlog: “Ena od možnosti, s katero bi se spor lahko rešil, je, da se rešitev arbitražne razsodbe zapiše v obliki mednarodne pogodbe, pri čemer obe strani naredita korak nazaj in pokažeta pripravljenost za dokončno ureditev vprašanja.”[2]
Arbitražni primer med Slovaško in Češko se je prekinil in nadaljeval s pogajanji
Precej let nazaj me je madžarska ministrica za zunanje zadeve Kinga Göncz v pogovoru o slovensko-hrvaških problemih opozorila na jalovost arbitražnih postopkov med državami. Za primer je navedla znani, vendar pozabljeni primer spora med Madžarsko in Slovaško na haaškem Meddržavnem sodišču v zvezi s preusmerjanjem Donave oz. z madžarsko-slovaškim energetskim projektom Gabčíkovo-Nagymaros. O projektu iz socialističnih časov se državi nista mogli sporazumeti še dolga desetletja po koncu socializma. Leta 1977 sta Madžarska in tedanja Češkoslovaška podpisali pogodbo o gradnji čezmejnega sistema jezov, ki bi preprečili redno poplavljanje in priskrbeli čist vir električne energije. Omogočili bi tudi plovbo čez vse leto in služili kot del sistema prekopov Ren-Majna-Donava. Leta 1984 so se na madžarski strani pojavili ekološki ugovori in izbruhnili protesti, ki so zaustavili sodelovanje, Češkoslovaška pa je nadaljevala z gradnjo. Po koncu komunističnega sistema in po razpadu Češkoslovaške sta se državi odločili zadevo prepustiti haaškemu sodišču, ki je leta 1997 ugotovilo napake na obeh straneh, vendar je bolj obremenilo Madžarsko. Državi sta začeli pogajanja, ki so pripeljala do pogodbe o sodbi Meddržavnega sodišča. Spori so se tudi zaradi sprememb v vladah nadaljevali več kot deset let. Slovaki so nato leta 2017 sodišče zaprosili za prekinitev oz. opustitev (“discontinuance”) vseh postopkov. ICJ je 21. julija 2017 zabeležilo to prekinitev, s katero se je strinjala tudi madžarska stran. Zadeva je bila opuščena.[4]
Samo nekaj vrstic komentarja: v madžarsko-slovaškem primeru je šlo za nesprejemljivost oz. nestrinjanje z arbitražno odločbo. Državi sta najprej sklenili, naj odločba postane predmet pogajanj in dvostranske pogodbe, na koncu pa sta obupali in nadaljevali s prijateljskimi odnosi (v okviru Višegrajske četverice) brez dokončne rešitve spora.
Slovenija od leta 2008 dalje kot vsestranski “luzer”
V slovensko-hrvaškem primeru je arbitražna odločba delovala podobno, čeprav se zdi, da ima bolj dramatične posledice. Poleg domačih obveščevalnih služb in parlamentarnih preiskovalnih komisij je prizadela tudi Evropsko komisijo in evropsko sodišče, razdelila in naelektrila javno mnenje … V našem primeru je položaj dramatičen tudi zato, ker je Slovenija – tudi zaradi hranilnih vlog, da ne govorimo o t.i. izbrisanih – videti kot vsestranski “luzer”. Tista Slovenija, ki je do leta 2008 veljala kot najboljša učenka v razredu, se je spremenila v grdega račka ali še kaj slabšega. V tem položaju bi morale v vladi zvoniti, ne, bobneti vse alarmne naprave. Namesto, da nadaljuje s strahovlado manjšine, bi morala angažirati vse intelektualne in diplomatske potenciale, kolikor ji niso ušli ali kolikor a priori ne zavračajo vsakega sodelovanja s slabo vlado; in končno priti na dan s scenariji reševanja, nemara pa tudi opuščanja nekaterih visokoletečih rešitev. Med drugim bi morali prepovedati vsakršne razprave o grožnjah in izsiljevanju. To so metode Severne Koreje.
dr. Dimitrij Rupel
[1] Martin Hrup, “Reševanje mejnega vprašanja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško”, Nova univerza – Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2020, str. 23.
[2] Navedeno delo, str. 21.
[3] Jure Dolinar, “Problematika prenesenih deviznih vlog med Slovenijo in Hrvaško”, Nova univerza – Evropska pravna fakulteta, Ajdovščina 2019, str. 88.
[4] Meddržavno sodišče (ICJ) je 21. julija 2017 – po slovaškem predlogu in po madžarskem soglasju – protokoliralo prenehanje postopka. Glej tiskovna sporočila sodišča ICJ (Press release 2017/31).
