Piše: dr. Vinko Gorenak
Se še spomnite izjav nekdanje evropske poslanke in sedanje (še vedno) zunanje ministrice Tanje Fajon o tako imenovanih jedrnih državah EU, ki bi jim po njenih takratnih besedah morala slediti Slovenija? No, danes ima omenjena gospa v rokah »škarje in platno«, kot pravi ljudski pregovor, da svoje lastne besede uresniči. Toda njene nekdanje besede so zgodovina, danes v realnosti počne vse kaj drugega kot to.
Število njenih obiskov v državah jedrne Evrope v primerjavi s številom obiskov v nekdanjih neuvrščenih državah, kot smo jim rekli v Jugoslaviji, jasno nakazuje smer njenega delovanja. Jedrne države EU je praktično ne zanimajo, zato pa jo zanimajo države Afrike in Azije, sploh pa države Bližnjega vzhoda, zlasti njenega terorističnega dela, kot je Iran.
Že v času, ko je umrl kubanski diktator Fidel Castro in je sedanji papež Frančišek izjavil, da moli zanj, sem se zapletel v pisanje z lokalnim duhovnikom. Takrat sem namreč zapisal, da bi si želel, da papež najprej moli za tisoče žrtev, ki jih je dal pobiti Fidel Castro, šele potem naj moli tudi zanj. Svojo trditev sem preveril pri teh slovenskih škofih in ti so se z menoj strinjali, lokalni duhovnik pač ne. Nič hudega, ljudje smo si pač različni.
Podobna situacija je danes. Pred dnevi je v helikopterski nesreči umrl iranski predsednik, diktator Ebrahim Raisi, ki ga povsem upravičeno v demokratičnem svetu imenujejo iranski klavec. Gre za človeka, ki je v svojih preteklih vlogah odgovoren za tisoče usmrčenih, v vlogi predsednika vlade pa seveda prav tako za tisoče usmrčenih žensk, ki se niso želele podrediti temu diktatorju in njegovim ukazom. Odgovoren je tudi za tisoče usmrčenih homoseksualcev in drugih pripadnikov obrobnih družbenih skupin. Tanja Fajon je tista, ki se venomer in povsod zavzema za pravice žensk in zatiranih marginalnih skupin. A glej ga, zlomka, ko je v času helikopterske nesreče iranskega diktatorja in množičnega morilca imela možnost, da je tiho in ne reče nič, tako so ravnale mnoge druge države in njihove diplomacije, je Tanja Fajon ubrala povsem druge strune. Dejala je, da gre v primeru iranskega klavca Ebrahima Raisija za »šokantno nesrečo za ves svet« in da gre za »čas žalovanja«.
Tanja Fajon s tem ni poteptala le svojih lastnih načel glede pravic žensk in marginalnih družbenih skupin, temveč je osramotila tudi Slovenijo. Večina demokratičnega sveta take besede prve diplomatke države, kar Tanja Fajon žal še je, razume kot besede podpore, v tem primeru iranskega diktatorskega režima, ki je odgovoren za tisoče nedolžnih, ki jih je ta režim dal usmrtiti. Žalostno, a resnično dejstvo.
Tanja Fajon je ubrala povsem druge strune. Dejala je, da gre v primeru iranskega klavca Ebrahima Raisija, za »šokantno nesrečo za ves svet« in da gre za »čas žalovanja«.
V precej podobno situacijo je Fajonova Slovenijo pripeljala tudi v primeru priznanja Palestine kot samostojne države. Slovenija se je v tem pogledu namreč pridružila Španiji, Malti in Irski, kjer so povsod na oblasti skrajni levičarji. Priznanje Palestine in Izraela kot dveh samostojnih držav je bilo v preteklosti že velikokrat na mizi. A to dejstvo niti ni problem. Problem je vztrajanje palestinske teroristične organizacije Hamas, da Izraela ne priznava in da bo uničilo Izrael. To je zapisano tudi v njihovih ustanovnih aktih. V takih okoliščinah, ko Hamas ne priznava pravice do obstoja Izraelu, in v okoliščinah, ko so na Izrael jeseni lani izvedli enega najhujših napadov, je vztrajanje pri priznanju Palestine in njenega terorističnega gibanja Hamas po moje sramotenje države Slovenije. Noben problem torej ni priznanje Palestine kot samostojne države, če je ta pripravljena priznati Izrael kot samostojno državo. Toda to žal v več poskusih v preteklosti ni tako.
To pa še ni vse, kar je Tanja Fajon, ne pozabite, da je članica »Golobnjaka«, naredila za sramotenje Slovenije v tujini. Neprestano in povsod se seveda le na načelni ravni zavzema za pravice žensk in posameznikov z obrobja. Hkrati smo jo videli pri klanjanju pred spomenikom krvnika slovenskega naroda Borisa Kidriča. Nikoli pa je nismo videli, da bi na tak ali drugačen način počastila spomin na deset tisoče pobitih Slovencev po drugi svetovni vojni vsaj na enem od več kot 600 morišč, ki so jih zakrivili njeni predhodniki in njeni današnji vzorniki. Še več, v »Golobnjaku« so ukinili tudi dan spomina na žrtve komunističnega režima, česar v Evropi ne morejo razumeti. Se nadaljuje.
