Piše: Gašper Blažič
Živimo v zelo negotovih časih, ko je obnašanje na mednarodnem parketu zelo pomembno in lahko najmanjši kiksi uničijo še tako trdna zavezništva. Vse več se govori in piše o tretji svetovni vojni, ki naj bi bila veliko hujša od druge in bi lahko z jedrsko apokalipso dokončno zakoličila usodo celega sveta. Zavedati se moramo, da ima dandanes škarje in platno v rokah tudi nekaj psihopatov, ki nimajo nobenih predsodkov do uporabe orožja za množično uničevanje, saj imajo sami dovolj velike zaloge hrane in pijače ter varne bunkerje, medtem ko bi v nekaj urah s pomočjo strateškega jedrskega orožja lahko dobesedno scvrli tri četrt svetovnega prebivalstva.
O takšnih usodnih potezah lahko odločajo tudi malenkosti. Vedeti moramo, da tudi majhno Slovenijo celoten svet opazuje. Tako kot opazuje Evropsko unijo in Zahod. Notranje razprtije v EU, ukvarjanje z raznimi zelenimi prehodi, »woke« in LGBT traparijami, nezmožnostjo ločitve med legalnimi in ilegalnimi migracijami so samo del problema. Os zla, ki se je v zadnjih letih vzpostavila na relaciji Moskva-Peking-Teheran-Pjongjang, na eni strani z velikim gnusom, na drugi strani pa z užitkom opazuje domnevno dekadenco Zahoda (čeprav, kakor je prejšnji teden v komentarju v Družini glede Evrovizije ugotavljal pater Branko Cestnik, razmere spet niso tako dramatične, da bi lahko govorili o propadu zahodne civilizacije, saj se slednja očitno še vedno upira dekadentnim tokovom). Še posebej pozorno pa os zla – tako kot so to počele sile osi pred drugo svetovno vojno – spremlja notranja nesoglasja v zahodnem zavezništvu. Slovenija tu seveda ni neka posebna zgodba, vendar očitno želi izstopati. In to povsem v negativnem smislu.
V preteklih mesecih smo v tiskani izdaji Demokracije in tudi na naših spletnih straneh veliko pozornosti posvetili početju zunanje ministrice Tanje Fajon, do nedavnega tudi predsednice ponosnih naslednikov ZKS. To, kar počne, ni več samo povratek v čas Titovih neuvrščenih, ampak tudi zelo nevarno izzivanje. Najprej Zahoda, saj gre za politiko, ki od znotraj ruši zavezništvo v EU in zvezi Nato. Potem pa tudi vseh tistih, ki Zahodu grozijo in v teh notranjih nesoglasjih vidijo priložnost, da svoje interese končno uresničijo. Saj se še spomnite, zakaj je leta 1991 ob agresiji JLA Slovenija zdržala, čeprav brez podpore Zahoda? Predvsem zaradi dejstva, da smo branili izid plebiscita. Slovenija je prav zaradi te vojne postala šolski primer za vse študente West Pointa, saj ameriški vojaški analitiki niso mogli razumeti, kaj se je takrat dogajalo. Evropa pač ni ZDA, ampak skupnost nacionalnih držav, Slovenija se je pred agresijo branila in ni ravnala tako kot češko-slovaška vojska leta 1968, ko je ostala povsem pasivna ob vdoru sovjetskih čet. Pri tem so levji delež prispevali tudi mediji. Slovenija je prav zaradi plebiscita motivirano delovala tudi v diplomaciji, saj je sprejela neugodno Brionsko deklaracijo, Zahod, okužen s surovo realpolitiko, pa je do tedaj zelo nenaklonjeno mnenje o slovenskih pustolovskih »seperatistih« spremenilo. V prid Sloveniji, se razume.
Ko sedaj opazujemo delovanje Golobove vlade in še zlasti ministrice Tanje Fajon, se lahko samo držimo za glavo. Predvsem zaradi dveh stvari. Če je v času prejšnje vlade še kot evropska poslanka iz vrst socialistov solila pamet o »vladavini prava« in »jedrni Evropi«, sedaj gradi mostove predvsem do Afrike in arabskih držav. Predvsem s svojo aktivnostjo v prid priznanja Palestine, ki še vedno nima vzpostavljene neke normalne oblasti. Medijska poročila o njeni dejavnosti dajejo vtis, kot da je Slovenija članica Arabske lige, ne pa Evropske unije. Je pa potrebno vedeti, da so tri članice EU, ki naj bi Palestino priznale v teh dneh (Malta, Španija, Irska), trenutno pod oblastjo socialistov, ki žrtvujejo usodo svojih držav in celotne EU predvsem zaradi prevolilnih namenov. »Mirovna« prizadevanja Fajonove so dejansko velik blef, saj ne upošteva realnih razmer v Gazi, kjer je večina civilnih žrtev padla predvsem zaradi samega Hamasa, medtem ko propalestinski aktivisti še naprej celotni slovenski in evropski javnosti še naprej predavajo o genocidu? Kdo je tu nor?
Kot da njena palestinska misija ni dovolj velika nesreča, je Fajonova za izraelsko televizijo sedaj še izrazila svojo veliko naklonjenost Iranu, bolje rečeno iranskemu režimu ter nedavno umrlemu »teheranskemu mesarju« Ebrahimu Raisiju. V imenu Slovenije, se razume. Sramota, ki zaudarja do neba! In ne samo to: takšne izjave so tudi hudo nevarne! Iranci so se doslej enkrat že na bizaren način vpletli v slovensko notranjo politiko in sicer s pranjem denarja v državni NLB. Pod pretvez raznih Mikijev Mišk se je ta umazan denar zelo verjetno namenjal za financiranje iranskega jedrskega programa, seveda je to kriminalno početje »požegnala« tranzicijska levica, kazenskih sankcij ni bilo. Z drugimi besedami to pomeni, da nam trenutno vladajo kolaboranti Hamasa, Hezbolaha in iranskega režima, ki ne bodo imeli predsodkov, če bodo dobili navodilo, da »počistijo« Slovenijo. Ali pa tvegajo napad na Slovenijo od zunaj. Ob tem naj spomnim, da Putinov režim odlično sodeluje z iranskim in da za napade na Ukrajino uporablja iranske drone. Kitajci pa v tem času spet obkoljujejo Tajvan in izzivajo novo krizno žarišče.
Jasno je, da ne Fajonova ne Golob ne bodo odstopili sami od sebe. Zato pa je toliko bolj presenetljivo, da slovenska javnost to dogajanje spremlja povsem anemično. V vsaki drugi državi bi sledile množične demonstracije. Pri nas pa, kot da je vse v najlepšem redu! Ker, ponavljam, ne gre samo za sramoto! Gre za to, da nas sedanja vlada spravlja v izjemno nevaren in tvegan položaj. In kdo nas bo branil v položaju, ko samo majhen del slovenske javnosti simpatizira s temi norostmi? Leta 1991 smo zaradi plebiscita stali in obstali. Po 33 letih pa lahko Slovenija zaradi norosti vladajoče kamarile pade kot hišica iz kart.
