Piše: Gašper Blažič, urednik deska Demokracija.si ter portala Blagovest.si
Vsakoletna že tradicionalna slovesnost pri Ruski kapelici na Vršiču je bila letos nekoliko manj pompozna, vendar vseeno ni šlo brez škandalov. In ko smo pri škandalu (kamen spotike), je zadnji šef partije Milan Kučan s svojo navzočnostjo nekakšno poosebljenje vseh teh škandalov.
Ruska kapelica sama po sebi ni sporna. Zgrajena je bila v spomin na umrle vojne ujetnike iz carske Rusije, ki so tamkaj gradili cesto v času prve svetovne vojne. Med temi ujetniki je bilo precej Ukrajincev ter pripadnikov drugih narodov. Zato bi morala biti Ruska kapelica najprej simbol sprave med vzhodno-slovenskimi narodi (Rusi, Belorusi in Ukrajinci), ki imajo skupnega vladarskega očeta v sv. Vladimirju Kijevskem, vladarju t. i. Kijevske Rusije, od koder se je krščanstvo širilo proti vzhodu. Po tej plati kapelica povezuje te narode s Slovenci in sporoča svoj jasen NE vojnam, agresiji ter imperializmu. Torej vsemu temu, kar sedaj pooseblja ruski avtokrat Vladimir Putin ne samo z bojnim pohodom proti Ukrajini, ampak tudi z despotskim vladanjem. In navsezadnje, le malo po smrti ruskih ujetnikov, v času, ko je prva svetovna vojna še divjala, so iz Fatime prišla sporočila iz nebes, ki jih je Cerkev nato tudi priznala – šlo pa je za Marijino naročilo posvetitve Rusije, ki se je zgodila zelo pozno (šele leta 1984) in bi jo morali obnavljati. Marija je napovedala, da bodo iz Rusije prišle številne zmote. Ni direktno govorila o boljševizmu. Vendar je že istega leta prišlo do krvave revolucije, ki je na oblast pripeljala Lenina in njegovo soldatesko. In kakor vemo iz zgodovine, je tovrstni komunistični imperializem za seboj pustil na milijone žrtev, še več kot kasnejši nacizem.
Toda te zmote, ki so prišle iz Rusije, dejansko niso bile komunizem. Komunizem je bil njihova posledica. Lahko se strinjamo z zgodovinarko Barbaro Farrah (njene besede povzema najnovejša številka Glasnika Kraljice miru), da je bila ta zmota v resnici modernizem. Vendar je pomen te besede precej izmuzljiv, tu ga moremo razložiti kot upor človeka proti Bogu, nekakšna nova, sprevržena teologija, ki oznanja, da greh ne obstaja. Na to je opozarjal tudi znameniti ameriški škof Fulton Sheen. Ruski boljševistični projekt je vse te zmote vključil v svoj sistem ter razvil ateistično državo s sprevrženim izrekom Dostojevskega, češ Boga ni, vse je dovoljeno. Če namreč izključimo najvišje dobro, potem je vse relativno in tudi človekovo dostojanstvo ne obstaja. Te modernistične zmote je namreč na nekoliko drugačen način v celoti prevzel Zahod in jih danes ponuja kot nekakšno novo odrešenjsko paradigmo, ki bi jo lahko označili z znano vrstico iz ene od skladb Iztoka Mlakarja “slepe ratajo oči, ni več Boga, nič več greha”. Če pogledamo ruskega avtokrata Putina, lahko vidimo, da se sam ne ukvarja z ideologijo. Tu in tam pokaže celo pripadnost krščanstvu. Vendar je njegov način delovanja povsem modernistično-boljševiški, saj je dejansko samega sebe okronal za b(B)oga.
Lahko se sicer strinjamo z letošnjimi spravljivimi sporočili Društva Slovenija Rusija o pieteti. Po kulturni plati ni greh biti “rusofil”, ker to ne pomeni nujno podpore putinizmu. Veliko težje pa je razumeti Kučanove dvoumne izjave, kot npr.: “Zakaj je kasneje ta slovesnost dobila politično obeležje, zakaj si ga je prisvojila politika, zakaj se je komercializirala, to je seveda drugo vprašanje. Je pa prav letos priložnost, da se znova vrne temu, kar je nekaj bila – k pietetnemu spominu na tragedijo, ki se je dogodila.” Najprej je Kučan “pozabil” povedati, čigava politika je privatizirala Rusko kapelico in kdo vse se je v preteklosti drenjal na Vršiču. Med njenimi obiskovalci je bil pred šestimi leti tudi Putin, ki ga je takrat z vsemi častmi sprejel tedanji premier Miro Cerar ob spremstvu zunanjega ministra Karla Erjavca. In to dve leti po tistem, ko je Rusija začela osvajalski pohod po Ukrajini dvajset let po (tudi ruskem) podpisu mednarodnega sporazuma, ki je Ukrajini jamčil nedotakljivost njenih meja v zameno za odpoved jedrskemu orožju. V imenu Rusije je ta sporazum podpisal še Boris Jelcin. Vprašanje je, če bi Putin ravnal enako. Vsekakor pa je Kučanovo moraliziranje o politizaciji Ruske kapelice globoko sprevrženo – tudi zaradi izjav, ki jih je Kučan dajal medijem kmalu po začetku Putinove oborožene agresije na Ukrajino. To je bil seveda samo naslednji korak po šestletni prikriti agresiji, ki se je začela po izgonu tedanjega prokremeljskega ukrajinskega vladarja Viktorja Janukoviča. In ne pozabimo tudi na ostale Putinove vdore, denimo v Gruzijo leta 2008. Ob tem pa Zahod še naprej ponavlja napake Chamberlainovega kvazi-mirovništva.
So pa, to je treba priznati, Kučanove izjave dovolj jasen pokazatelj, zakaj imamo sedaj na oblasti “pernato” vlado…
