10.5 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Spomin na plebiscit – so sanje res uresničene?

Še vedno se dobro spomnim 23. decembra 1990. Na mrzlo četrto adventno nedeljo tistega leta je bilo ves čas »nekaj v zraku«. Čutilo se je nekakšno napetost, morda tudi negotovost, a nekateri so že čez dan proslavljali plebiscit, čeprav rezultati še niso bili povsem znani.

 

Šele pozno zvečer, ko je Tanja Starič iz glavne pisarne tedanje Republiške volilne komisije sporočila, da so našteli že več kot 750 tisoč glasov ZA samostojno Slovenijo, je postalo jasno, da je plebiscit uspel. Napetost je minila, začelo se je rajanje. Še zlasti v praznično okrašeni Ljubljani, kjer se je veselo razpoloženje ob plebiscitu pomešalo z siceršnjim veselim pričakovanjem božiča. No, skoraj bi se zgodil tudi ognjemet z Ljubljanskega gradu, ki so ga napovedali televizijci (konkretno Drago Bulc, ki se je oglasil kar s strehe zgradbe nacionalne televizije), pa potem ognjemeta ni bilo. Politična elita je bila zbrana v Cankarjevem domu, kjer je bilo mogoče opaziti precej zadržanega Milana Kučana, ki se je moral dokončno odločiti za plan B. No, del Demosovih ministrov je nato iz toplega Cankarjevega doma »pobegnila« na mrzel Sv. Jakob nad Medvodami, kjer so lokalni krščanski demokrati pripravili prvo obeležitev plebiscita. Že tako ali tako je bil skoraj ves mesec december posvečen kampanji pred plebiscitom – vrstili so se nagovori politikov, značilni plakati z zastavami držav (in tam, kjer bi morala biti slovenska, je pisalo »zgodovinski dan«), otrokom, ki stoji v materinih rokah, pa seveda Prešernovi citati »Žive naj vsi narodi…«, ki jih je takrat z velikim zanosom recitiral zlasti igralec Polde Bibič.

Ko dandanes z zgodovinske distance opazujem tedanje dogajanje – ob tem naj povem, da svojega glasu nisem oddal iz zelo objektivnih razlogov, kajti zaradi mladoletnosti nisem bil vpisan v volilnem imeniku – imam vtis, da še vedno skupaj plovemo v dveh svetovih. Prvi svet je svet sanj, ki smo jih s plebiscitom bojda uresničili, drugi pa je svet realnosti, torej tisto, kar je skrito za sanjami. Na zunaj je vse skupaj res izgledalo kot diskontinuiteta z Jugoslavijo, a tu je šlo le za prelom z dotedanjo državo kot mednarodnim subjektom. Slovenci smo se počutili čedalje bolj ogrožene, saj je val nasilja s Kosova pljuskal vse bolj proti severu. Poleti 1990 je počilo še v Kninski krajini na Hrvaškem, grozeče podobe novodobnih četnikov ter na drugi strani vse bolj divjih nosilcev dogmatskih sil (JLA) so bile čedalje bolj prepričljiv argument, da je potrebno čim prej zapustiti jugoslovansko zgodbo. Res je, da je bila 2. julija 1990 v tedanji skupščini že oklicana deklaracija o suverenosti, ki pa je bila vendarle samo deklaracija. Treba pa je vedeti, da je jedro slovenske komunistične nomenklature dobro vedelo, da bo moralo, če bo hotelo obdržati oblast v rokah, slediti instinktom naroda. To je vključevalo tudi žrtvovanje Jugoslavije, ki je bila Milanu Kučanu sicer pri srcu, a ko je bil plebiscit mimo in so se začele naporne šestmesečne priprave na slovensko osamosvojitev, je bil prav Kučan tisti, ki je javno grajal Demosovo vlado zaradi neučinkovitosti priprav. Pa ne zato, ker bi bil strašno navdušen nad samostojno Slovenijo, pač pa bolj zato, ker je bil v skladu s programskimi smernicami slovenskih komunistov prepričan, da Slovenija ne bo vztrajala v Jugoslaviji za vsako ceno. In tu se je v ozadju spet odvijalo nadaljevanje projekta nacional-komunizma. Leta 1941 je namreč KPS v svojem revolucionarnem projektu zahajala nacionalnega konja in postavila na piedestal pojem narod. Ob tem je celo razvila teorijo, da smo bili Slovenci do nastanka OF zgolj »ljudstvo« in ne tisti pravi državotvorni »narod«. No, tu je šlo spet za manipulacijo s pojmi, saj je v srbščini »narodno« pomenilo isto kot v slovenščini »ljudsko«. Kar je pred davnimi leti v intervjuju za Demokracijo pojasnil že sedaj pokojni Anton Drobnič: »narodno-osvobodilni« boj je bil v resnici »ljudsko-osvobodilni«, torej razredni boj alias revolucija. Seveda pa je velika večina Slovencev mislila, da je s tem mišljen boj proti okupatorju brez revolucije. In še danes mnogi pomladniki še vedno razmišljajo na takšen naiven način.

Zato se je treba na nek način strinjati z dr. Francetom Bučarjem, ki pravi, da je NOB dejansko temelj, na katerem je zrasla Slovenija. Takšno stališče seveda tudi avtorju teh vrstic ni všeč, ampak na žalost je to kruta resnica. Če ne bi bilo tako in če sedanja država ne bi bila zgolj klon SFRJ (isti DNK zapis!), potem se verjetno ne bi zgodilo poveličevanje totalitarnih simbolov in nastavljanje marionetnih vlad, ki jih iz ozadja vodijo politično-mafijski botri. Slovenija je že v samem štartu naredila napako, ker Demos ni takoj zahteval spremembo državnih simbolov (kar so naredili na Hrvaškem, kjer so potem sprejeli ustavo samo dan pred slovenskim plebiscitom), nihče tudi ni preprečil »sistemske napake«, ki se ji reče volitve v zbor združenega dela Skupščine RS. Zato se postavlja vprašanje, o čem smo v resnici odločali na plebiscitu. Tu velja opozoriti prav na znamenite Pučnikove besede »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo.« (video izjave je TUKAJ – in velika škoda je, ker dr. Pučnika dandanes napačno citirajo, napačen citat so celo vklesali v spomenik!), čeprav je mogoče danes dvomiti vanje. Ker osebno nisem prepričan, če Jugoslavije res ni več in če sploh gre za Slovenijo. K temu me nagibajo tudi obljube Marjana Šarca glede srbskega jezika v slovenskih šolah. Kaj pa znamenit upor t. i. skupnim jedrom leta 1983?

Za konec pa majhen premislek: Jugoslavija se ni začela leta 1945. Začela se je že leta 1918. Bila je posledica ne samo emancipacijskih teženj južnega dela habsburškega imperija, pač pa tudi ideja Zahoda, ki si je želel razširjeno kraljevino Srbijo, slednja pa bi preprečevala tenzije Rusije in Turčije proti zahodni Evropi. Velika škoda je, ker ideji o trializmu v okviru habsburškega cesarstva ni bil pripravljen prisluhniti stari cesar Franc Jožef – na to je bil pripravljen pristati šele njegov nečak, mladi Karel, zagotovo svetniška osebnost in po svoje tudi nesrečna figura, saj si je prizadeval za mir in skušal svojo domovino potegniti ven iz vihre prve svetovne vojne, ki je bila v dolini Soče še posebej krvava. Vendar mu je dr. Anton Korošec sporočil, da je že prepozno. Cesarstvo se je znašlo na strani poražencev, razpad je bil neizbežen, njen južni preostanek se je združil v Državo SHS, a slednja je po enem mesecu že postala del razširjene kraljevine Srbije. Začel se je proces balkanizacije Slovencev in novega vala nazadovanja. Nič čudnega, da se dandanes že pojavljajo dvomi o tem, ali je general Maister res naredil uslugo Slovencem z bojem za severno mejo, pa tudi o poteku koroškega plebiscita leta 1920. Prav v novem letu bomo obeleževali njegovo stoletnico.

Morda pa bomo morali biti najprej res prodani Srbiji, da se bo ljudstvo dvignilo še enkrat in tokrat temeljito počistilo vso stoletno balkan-komunistično navlako?

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine