Zagotovo ni dvoma, da so spolne zlorabe v okvirih Katoliške cerkve hvaležna medijska tema za prežvekovanje. Kar pa ne pomeni, da je treba s temi primeri razčistiti, krivce kaznovati ter poskrbeti za rehabilitacijo žrtev.
Dejstvo je, da je vsaka spolna zloraba, zlasti mladoletne osebe, ki spolne izkušnje še ne zmore zrelo predelati, zločin in satansko delo. O tem verjetno nihče ne dvomi. Če spolno zlorabo stori duhovnik, je primer še toliko bolj potenciran, ker gre za izrabo zaupanja, pa tudi zato, ker gre dejansko za dejanje, ki je zelo blizu okultizmu in temelji na prikritosti, posledice pa so pošastne. Dokazovanje spolne zlorabe je težavno dejanje, saj je treba prebijati neštete stene molka, sramu, bolečin in zatajevanega trpljenja. Tudi zato se mnogokrat spolne zlorabe razkrijejo šele po mnogih letih, celo desetletjih.
Statistično gledano vsi dosedanji primeri spolnih zlorab v Sloveniji in drugod ne dajejo nobenega povoda, še manj pa dokaza za sklepanje, češ da je denimo katoličan bistveno bolj nagnjen k pedofilskim dejanjem kot npr. ateist. Prav tako ni nobenega znanstvenega dokaza, da je duhovniški celibat vzrok za pedofilska dejanja duhovnikov. Če bi bilo drugače, bi bila tovrstna kazniva dejanja omejena na osebe, ki so se zavezale celibatu, vendar pa temu ni tako. Razlogi za zlorabe so bistveno bolj kompleksni, gre pravzaprav za verigo zlorab. Storilci velikokrat nosijo v sebi izkušnjo spolne zlorabe, ko so bili sami v vlogi žrtev. Kar seveda ne opravičuje njihovih dejanj.
Ključni problem Katoliške cerkve je bil vsaj doslej v tem, da se je spolne zlorabe v preteklosti bolj ali manj pometalo pod preprogo iz različnih razlogov. Kar pa ne pomeni, da se takšen pristop do zlorab ni dogajal tudi drugje. Lahko bi rekli, da je potrošniška družba sodobnega Zahoda glede odnosa do pedofilije dejansko skrajno dvolična. Po eni strani močno podpira homoseksualno spolno prakso, teorijo spola, predzakonsko spolnost, tolerira celo številne deviantne primere spolnega vedenja in jih odkrito spodbuja preko sredstev množičnega obveščanja, zlasti na področju popkulture, kjer je zelo visoko na lestvici vrednot izzivalnost, golota, itd. Po drugi strani pa je glede spolnih zlorab izjemno stroga in puritanska. Toda kaj pomeni zgražanje nad spolnimi zlorabami v kombinaciji z nedorečeno spolno vzgojo odraščajoče mladine ter postavljanjem kondomatov v – osnovnih šolah?
Naj vam podelim zanimivo izkušnjo iz svojih otroških let. Doma smo imeli naročen Nedeljski dnevnik. Takrat je bilo to še nekaj normalnega, saj se še nismo toliko zavedali vplivom totalitarne ideologije in njenih mafijskih nosilcev skozi medije. To je bilo še v osemdesetih letih. Zgodilo se je, da so enkrat na naslovnico časopisa »namalali« – nagega dečka, ki so z rokami sramežljivo pokriva mednožje. Na zadnjo stran pa sicer kratko novico o lepotnem tekmovanju – golih deklic. To je bilo nekje pred tridesetimi leti. Si predstavljate, kako bi javnost reagirala dandanes, če bi takšno vsebino objavil kateri od medijev? Namreč, današnja družba je postala precej bolj zaščitniška do otrok, kar je prav (in to kaže, da se družba ozavešča, tudi številni primeri prikritih zlorab so prišli na dan, saj se pred desetletji o tem ni smelo govoriti – bilo je »nespodobno«), a po drugi strani tudi pretirava, saj želi država posegati celo v sam odnos znotraj družine, nekateri bi kriminalizirali že vsak fizični stik med staršem in otrokom. V redu, če gre za nasilje v družini, ko je treba zaščititi šibkejše, a kako takšne posege opravičiti denimo v primeru koroških dečkov?
Pohvalno je, da se tudi v Cerkvi vse bolj osveščajo glede odkrivanja in sankcioniranja spolnih zlorab. Pred leti je Cerkev na Slovenskem predstavila, kako se v svojih vrstah spopadati s tem problemom, potem ko je v javnost prišlo kar nekaj primerov obsodb duhovnikov. Vendar ni bilo dovolj – sedaj je v javnost prišla pobuda »Dovolj je«, ki vključuje tako laike kot klerike. Tovrstno skupno sodelovanje je zelo pomembno, saj se na ta način lahko lažje prebije ovire, ki nastanejo. Tu ne gre samo za same spolne zlorabe, ampak tudi za to, da se primeri čim prej razrešijo. Denimo da v primeru (utemeljenega) suma, da klerik izvaja zlorabo, škof ukrepa z začasnim suspenzom vzpostavi tako zaščito duhovnika kot domnevnih žrtev do preiskave suma. Vedno je namreč v ozadju tudi tveganje, da gre za krivične obtožbe in poskus diskreditacije, vsaj dokler gre samo za govorice. Znani so nam tudi primeri montiranih procesov in krivičnih sodb na slovenskih sodiščih – pa ne samo v primeru dr. Milka Noviča, ki so ga enkrat že brez dokazov obsodili zaradi umora, ampak tudi pri sodnem preganjanju duhovnikov. Primer Franca Klopčiča, nekdanjega župnika v Preski, je tu zelo pomenljiv (o njem več TUKAJ) – ko je bil že oproščen, se mora spet in spet boriti s sodnimi mlini. Obstajajo tudi primeri duhovnikov, ki so se po postopku, ki ni pokazal njihove krivde, vrnili na svoje župnije (denimo v Velenju). Sam postopek preiskave opravljajo civilne oblasti, škof pa se v tem primeru mora odzivati, pa čeprav s tem tvega tudi nasprotovanja (takšen primer je murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki je ravnal v duhu odgovornosti in bil zaradi tega celo kritiziran s strani nekaterih klerikov in laikov).
Zagotovo pa se s posledicami – ranjeni ljudje, načet ugled, pomanjkanje zaupanja – srečuje tudi vesoljna Cerkev. Avgusta lani se je moral papež Frančišek soočiti s precej težko obtožbo s strani nekdanjega apostolskega nuncija v ZDA, češ da ni ukrepal proti kardinalu Theodorju McCariccku, ki je bil do junija 2018 nadškof v samem političnem središču v ZDA, namreč v Washingtonu, sam papež pa naj bi že kmalu po izvolitvi leta 2013 vedel za zlorabe, ki naj bi jih storil kardinal. No, od nedavnega je McCarrick tudi uradno odslovljen iz kleriškega stanu. Bolje pozno kot nikoli, a stvari bi se lahko na podoben način odvile že prej. Škoda bi bila verjetno manjša, a sedaj je pomembno predvsem to, da se v skupni slovenski pobudi na tovrstno dogajanje skupaj odzivajo tako kleriki kot laiki. Predvsem pa je pomembno, da Cerkev ponovno premisli, ali se ji je splačalo zaradi konformizma približevati »modernim« pogledom na spolnost – kar sicer ne pomeni, da bi morala stati na okopih v odnosu do sveta.
Video, zakaj se naročiti na revijo Demokracija, si lahko ogledate TUKAJ.
