Sovražni govor – kdo še danes ceni bonton in kulturno vedenje

Piše: dr. Dimitrij Rupel

Strpne pripombe k ustanovitvi sveta za sovražni govor

Ali je mogoče Prešernovo Zdravljico, ki je zašla celo v slovensko ustavo (6. člen), razumeti kot sovražni govor? Saj piše:

V sovražnike ‘z oblakov

Prešernov primer bo trd oreh za slovenske ocenjevalke/ce in preganjalke/ce sovražnega govora. Najprej se bodo morali spoprijeti z vprašanjem, kaj je sovražni govor in kaj govorjena, morda z glasbo podložena péta sovražna beseda? Ali obstaja sovražno pisanje? Ali obstaja sovražna literatura, kot so trdili nacisti in komunisti dober del 20. stoletja? Nato bodo morale/i odločiti, ali naj sovražni govor vsebuje besede, kot so sovražen, sovraštvo, sovražnik… pri čemer bodo morda izbirale/i med tistimi, ki so v resnici sovražne in pozivajo k sovraštvu, in tistimi, ki sovraštvo opisujejo. Morale/i se bodo sproprijeti s pravnimi in sociološkimi obravnavami sovraštva, kot se pojavlja npr. pri vojaških strokovnjakih ali pravnikih, kot je bil znameniti nemški pravnik Carl Schmitt (ki je trdil, da o politiki ni mogoče govoriti brez zavesti o tem, kdo je sovražnik in kdo prijatelj). Nato pa se bodo morale/i lotiti gorovja revolucionarne literature (vključno z Marxom, Engelsom, Leninom, Stalinom, Kardeljem…), ki si je ni mogoče predstavljati brez razrednih in podobnih sovražnikov, bojev in vojn. Revolucije je praviloma povzročilo naraščanje grobosti in nedostojnosti vseh vrst. Največje grobosti in nedostojnosti so povezane s francosko, oktobrsko, nacistično, jugoslovansko, kitajsko, kubansko… revolucijo. Večinoma so revolucije svoje izumitelje in voditelje izučile in pokopale, tupatam pa nekateri še iščejo most, po katerem bi lahko prišli na pravo stran zgodovine. Od kod sovražna govorica v današnji Sloveniji?

V političnih stališčih in medijskih izjavah o sovražnem govoru (v nadaljevanju SG) je čutiti veliko napetosti, prizadetosti pa tudi veliko zadrege. Po eni strani se zdi, da je vse jasno, po drugi strani se zdi marsikaj, če ne sploh vse v zvezi s SG nejasno in zapleteno. Na eni slovenskih spletnih točk, ki se ukvarja s SG, piše, da “297. člen Kazenskega zakonika opredeljuje sovražni govor kot javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti” itn. Zanimivo je, da Kazenski zakonik sploh ne omenja sovražnega govora, ampak napoveduje kazenske sankcije zoper posameznika, ki

…javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev…

Pravni teksti, ki za oznako kaznivega dejanja potrebujejo veliko množico besed, so najbrž slovenska posebnost, seveda pa odražajo tudi zadrege, o katerih govorim zgoraj. Boljša, čeprav dokaj previdna je veljavna slovenska ustava (ne tista s Trga republike). V 63. členu piše:

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Previdnost ustavopiscev je posledica nečastne tradicije slovenskega pravosodja, ki je v socialistični preteklosti obsojalo na zaporne in smrtne kazni posameznike, zoper katere so bile domneve o SG ali sovražnem pisanju sfabricirane in izsiljene. Nekoč je v Sovjetski zvezi in v Jugoslaviji veljalo kot SG vse, kar ni ugajalo članom politbiroja. Danes je tako še vedno – ali že spet – v Rusiji in na Kitajskem. Slovenski pravniki in teoretiki ustavnega prava (France Bučar, Peter Jambrek, Tone Jerovšek…) so vsekakor želeli preprečiti, da bi kdaj prišlo do oživitve partijske politike, ki je za svoje potrebe ustanavljala različne svetovalne organe, kot je npr. aktualni svet za sovražni govor pri slovenski vladi. Slovenska ustava je stvari uredila v 39. členu, ki govori o svobodi izražanja:

Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja…

Tudi mednarodno pravo je glede SG (hate speech) zadržano. Odgovornost za presojo SG prelaga na države podpisnice. Mednarodni sporazum o državljanskih in političnih pravicah (The International Covenant on Civil and Political Rights – ICCPR) v 20. členu pravi, da je potrebno preganjati kakršnokoli vojno propagando: 

Kakršnokoli zagovarjanje nacionalnega (national), rasnega ali verskega sovraštva, ki predstavlja spodbujanje diskriminacije, sovraštva ali nasilja, mora biti prepovedano z zakonom.

Združeni narodi v zvezi z aktualnimi pobudami glede SG že nekaj let spodbujajo k premisleku, raziskovanju in seveda terapijam od splošne strpnosti do “odgovornosti za zaščito” (responsibility to protect). Njihove sugestije so v obtoku že precej časa:

Združeni narodi in mnogi drugi dejavniki raziskujejo možnosti za nasprotovanje sovražnemu govoru. Tu gre za pobude, s katerimi se podpira večja medijska in informacijska pismenost (literacy) med uporabniki spleta, medtem ko je treba zagotoviti pravico do svobode izražanja.

Strategija v zvezi s sovražnim govorom in njena uveljavitev morata biti skladna s pravico do svobodnega izražanja mnenj, poudarja generalni sekretar Antonio Guterres, OZN kot bistveni element spoprijemanja s SG podpira več govora, ne manj.

Nedostojno, brutalno, zmerjaško izražanje in blatenje – na spletu – se je v Sloveniji začelo tam nekje po letu 2008, nato se je širilo v valovih z izrazitimi vrhunci leta 2012 in med letoma 2020 in 2022. Izstrelki so prihajali večinoma z levice, ki so jo kovali v zvezde, izživljali pa so se okrog konservativne, liberalne, cerkvene politike in osebnosti iz strank SDS in NSi. (Priznam, da so bili desničarski pamfleti pogosto enako nedostojni.) Nekoč sem urednika spletne strani, kjer so se kopičile diskvalifikacije na račun t.i. desnice, vprašal, zakaj od blatometalcev ne zahteva, da se podpišejo pod svoje blato s pravimi imeni? Rekel je, da v tem primeru komentarjev ne bi bilo, če pa jih ne bi bilo, bi bila spletna stran bistveno manj brana in popularna.

Sovražni govor je del problema sovražne, črnobele, frustrirane, nestrpne in nedostojne komunikacije, za katero je odgovoren komunikacijski nered, ki je nastal ob polomu starega komunističnega režima. Nered je povezan je s sproščenostjo, ki je sledila obdobju politične in socialne nedotakljivosti; predvsem pa je posledica nezadostne pozornosti do izobraževalnega sistema in novih komunikacijskih tehnologij. Veliko vprašanje je, koliko je k temu prispevala kriza tradicionalnega družabnega in družinskega življenja. Spremenile so se tudi šole: nekoč so v spričevala vpisovali tudi ocene dijakovega/dijakinjinega vedênja.

Kdo še danes ceni bonton in kulturno vedenje? Če bodo v novem svetu za sovražni govor iskali ukrepe zoper njegovo izkoreninjenje, bi morali razmisliti o zakonodaji, ki bi prepovedala nepodpisane medijske napade in ki bi spremenila učne načrte (srednjih? višjih? visokih?) šol, da bi vsebovali izobraževanje o dostojnem komuniciranju in sankcionirali ničelno strpnost do nestrpnosti. Nestrpnost bi negativno vplivala na šolske ocene, slabe ocene bi negativno vplivale na zaposlitev, slaba služba bi vplivala na slabo plačo.

Danes je nestrpnost pogosto nagrajena s pospešenim napredovanjem.

Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu Spletni časopis.