Piše: Keith Miles
Ko gledamo in razmišljamo o problemu, ki obstaja, še posebej če gre za drugo osebo ali organizacijo, je koristno, da se poskusimo postaviti v enak položaj.
Če na primer razmišljamo o ukrajinski krizi v slovenskih okvirih. Predstavljajte si, da je bila Sloveniji tako kot Ukrajini suverenost mednarodno priznana. Nato se nekdanja članica prejšnje države, v primeru Slovenije Jugoslavija, odloči za napad na suvereno Slovenijo. Tako kot je Rusija napadla suvereno Ukrajino. Predstavljajmo si, da je ta država Srbija in da zasede vzhodni del Slovenije, recimo vse ozemlje vzhodno od Maribora in Novega mesta.
Manjša Slovenija se je branila in na bojišču je bolj ali manj zastoj, vendar vojna divja naprej. Predstavljajmo si, da nekateri člani mednarodne skupnosti pravijo, da bi se morala Slovenija zaradi miru odpovedati okupiranemu ozemlju. Kaj bi rekli Slovenci? Bi se jim to zdelo pošteno?
Strinjam se, da je to fantazijska situacija, vendar ponazarja bistvo in bi morala vzbuditi sočutje in empatijo do Ukrajincev.
Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi se Nemcem leta 1940 po padcu Francije uspelo utrditi na jugu Anglije. Bi Britanci sklenili mir in se odpovedali jugu Anglije?
Ukrajina je članica Združenih narodov od leta 1945. Pravzaprav ena od ustanovnih članic. Torej je bila 80 let priznana kot ločena država, vključno s strani Rusije. Poleg tega je bil tu še mednarodni sporazum, imenovan budimpeštanski memorandum, ki so ga 5. decembra 1994 podpisale Ukrajina, Rusija, Združene države Amerike in Združeno kraljestvo, kasneje pa sta mu sledili še Francija in Kitajska, ki sta podali individualna zagotovila v ločenih dokumentih. Namen je bil, da glavne jedrske sile državi Ukrajini dajo mednarodna zagotovila o suverenosti v zameno za odstranitev jedrskega orožja.
Potem pa je, kot vemo, Putinova Rusija s svojim neizzvanim napadom kršila ta sporazum. Predstavljajte si, če bi se Srbija odločila napasti Slovenijo po mednarodnem priznanju, preden bi se ta lahko pridružila Natu.
V tem kontekstu je vredno pomisliti na delo velikega Adama Smitha z naslovom Teorija moralnih čustev iz leta 1759. To delo je bilo napisano 10 let pred njegovim najbolj znanim delom Bogastvo narodov. Levičarski kritiki njegovih ekonomskih teorij najpogosteje ignorirajo to zgodnejše delo, ki raziskuje človeško moralo in vlogo »empatije« − čeprav Smith uporablja besedo sočutje −, ki je pomembno za razumevanje drugega dela. Smith ga v filozofiji koncepta sočutja v svojem prvem delu definira kot sposobnost razumevanja in deljenja čustev drugih ter s tem skrbi in oblikovanja moralnih stališč. Kot je bilo že omenjeno, zdaj za izražanje tega koncepta uporabljamo besedo empatija.
Žal levica, ki rada izkazuje svojo moralo z javnimi demonstracijami, uporablja »selektivno empatijo«, ki ustreza njenim političnim stališčem, in to počne z demonstracijami zaradi vojne v Gazi, ne pa zaradi kitajskega zatiranja Ujgurov, niti zaradi do 8 milijonov beguncev iz socializma v Venezueli, niti zaradi obsežnih umorov komunističnega Pola Pota v Kambodži pred nekaj leti, niti zaradi terorističnih dejanj in raket, ki jih je Hamas v mnogih letih izstrelil na civilna območja v Izraelu, niti zaradi zatiranja pravic žensk strani talibanov. To je moralistično nastopaštvo in nikakor ni združljivo z definicijo Adama Smitha.
Žal ti agitatorji privabljajo dobronamerne ljudi, ki pogosto ne poznajo vseh dejstev, in dajejo levičarskim vladam, strankam in mednarodnim organizacijam pod vplivom levice priložnost, da se prepustijo gestualni politiki. Sploh se ne vprašajo, od kod denar za vse tiste zastave, ki so se nenadoma pojavile.
