Piše: dr. Metod Berlec
V letošnjem supervolilnem letu so državnozborske volitve že za nami, pred nami so predsedniške in lokalne volitve. Predvsem prve imajo velik simbolični pomen, saj je predsednik Republike Slovenije po slovenski ustavi (102. člen) najvišji politični funkcionar v državi, ki »predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil«.
Predsednika republike neposredno izvolijo državljani, ki so volilni upravičenci, vsakih pet let. Vsak državljan, star vsaj 18 let, lahko kandidira za predsednika, vendar je lahko izvoljen samo dvakrat zaporedoma. Število mandatov ni omejeno, a je malo verjetno, da bi lahko nekdo po petletni »pavzi« spet postal predsednik republike. Prvi predsednik Republike Slovenije je bil zadnji šef CK ZKS Milan Kučan, na tem mestu mu je sledil dolgoletni premier Janez Drnovšek, temu s starimi udbomafijskimi omrežji povezani diplomat Danilo Türk in sedaj je to že skoraj deset let nekdanji predsednik SD in predsednik leve vlade Borut Pahor.
Ob sedanji predsedniški tekmi, ki se resno začenja v teh poletnih dneh, je najzanimivejše to, da smo bili priča prvemu iskrenju na tranzicijski levici, ki je po državnozborskih volitvah dobesedno pijana od zmage. Na to kaže tako arogantno obnašanje predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič kot tudi predsednika vlade Roberta Goloba, ki si domišlja, da je zmagal po svoji zaslugi. Kot opozarjamo v tokratni Demokraciji, je prvi mesec vladanja Roberta Goloba v znamenju kadrovskih menjav, čistk, njihov cilj pa je v popolnosti obvladovati tako zakonodajno kot izvršilno oblast ter priti čim prej do premoženja vseh državnih naložb. Ali kot je ob tem zapisala naša izkušena novinarka Vida Kocjan: »Ob tem je država v velikem draginjskem šoku in nadpovprečno visoki inflaciji (junija je bila že 10,8-odstotna in višja od povprečja EU), Golobova vlada pa temu ne namenja dolžne pozornosti. Še tisto, kar je doslej sprejela, se kaže kot velik nič in celo škodljivo za državo in državljane.«
No, ta Golobova samozadostna vehemenca gre očitno na živce tudi botrom iz ozadja na čelu z Milanom Kučanom. Slednji je skupaj z Danilom Türkom podprl predsedniško kandidaturo Nataše Pirc Musar, ker je ženska in naj bi zelo dobro razumela pomen ustavnosti, pravne države in vladavine človekovih pravic. Glede sposobnosti podpredsednice Gibanja Svobode Marte Kos sicer nima pomislekov, ima pa, pozor – »sistemski pomislek«. Zdi se mu sistemsko nesprejemljivo, da bi bili na treh ključnih položajih v državi – predsednika republike, predsednika vlade in predsednika državnega zbora – trije vodilni ljudje iste stranke. »To je z vidika načela delitve oblasti vprašljivo. To bi bila moja zavora, če bi se moral opredeliti do kandidature Marte Kos,« je za portal N1 povedal Kučan. Moti ga torej, da bi znotraj bloka tranzicijske levice vse tri ključne funkcije obvladovalo Gibanje Svoboda. Na to se je ob predstavitvi kandidature Marte Kos za predsedniško funkcijo odzval predsednik Gibanja Svoboda in premier Robert Golob. Po njegovem mnenju so ti pomisleki iz trte izviti, češ da je bil tudi Kučan pred svojo kandidaturo predsednik zveze komunistov. »Imam spoštovanje do gospoda Kučana, mogoče pa včasih tudi on ustreli kakšnega kozla.«
Seveda gre za izjavo, ki je močno odmevala in bo imela še dolgoročne posledice za odnose med ključnimi akterji na tranzicijski levici. Se je pa izjemoma mogoče strinjati s Kučanom, da je sistemsko nesprejemljivo, da bi tri ključne vodilne položaje v državi obvladovali ljudje iste stranke. Za stanje slovenske demokracije bi bilo nesprejemljivo tudi to, če bi vse te tri ključne položaje obvladovali predstavniki tranzicijske levice, četudi iz različnih strank. Dejstvo namreč je, da po novem levica kot transmisija nekdanje partije obvladuje tako zakonodajno, izvršilno kot sodno vejo oblasti. Hkrati poleg ustavnega sodišča obvladuje vse državne ali paradržavne institucije, agencije, urade, ključne nevladne organizacije, da o medijih sploh ne govorimo. Že mesece s pomočjo novinarskih političnih aktivistov izvaja teror nad vodstvom RTV Slovenija. Zato je še toliko bolj pomembno, da jeseni predstavnica/predstavnik tranzicijske levice ne zasede še funkcije predsednika republike. V tem primeru bi bili soočeni s stoodstotno hegemonijo tranzicijske levice, ki se je ne bi sramoval niti njihov vzornik – veliki kremeljski diktator …
Dr. Metod Berlec je glavni in odgovorni urednik Demokracije.
