Piše: Gašper Blažič
Zgornji naslov je pravzaprav geslo župnije, v kateri živim sedaj. In lahko bi rekli, da bi moralo to pravilo veljati povsod v družbi. Kot pravi namreč star pregovor, je v slogi moč. Eno vejico lahko z lahkoto zlomite, snop vej pa skoraj nemogoče. In če polena na ognjišču zmečete narazen, bodo zelo hitro ugasnila. Vse to samo dokazuje, da je moč sodelovanja lahko zelo velika in da se sprava najprej začne z osebno odločitvijo zanjo – ne da bi čakali na druge, kaj bodo storili.
Kaj pa v politiki? Če boste povprečnega Slovenca vprašali, kaj si misli o političnem dogajanju, bo verjetno odgovoril, da se »samo kregajo«. In seveda, nič ne naredijo. Verjetno je takšno prepričanje posledica nekdanje navajenosti na že uležano SZDL-jevsko enotnost pod dežnikom ene Partije ter seveda tudi parole o bratstvu in enotnosti. Pa čeprav smo imeli z beograjsko »centralo« praktično ves čas konflikt. Slednjega pa povprečna slovenska pamet prepoznava kot problem in oviro pri skrbi za skupno blaginjo. Čeprav to ni nujno res. Še več, v razvitih demokracijah je zmerni konflikt nekaj normalnega, ker ustreza tekmovalnosti med različnimi programi in politično-gospodarskimi agendami.
Kaj pa Slovenija? Ali njene sedanje razmere ustrezajo tistemu normalnemu konfliktu, ki spodbuja k produktivnosti? Verjetno bi se kar številni znani obrazi, tako iz političnega kot gospodarskega in akademskega sveta, strinjali, da je sedanja družbena klima krepko zastrupljena. Grožnje, s katerimi se soočamo vsak dan, so že zdavnaj presegle normalen nivo političnega komuniciranja. Tragično je, da se to dogaja v času razmer, ki so zaradi epidemije povsem nenormalne in jih je že brez tega težko obvladovati, ob tako agresivnem nasprotovanju, kjer so predmeti zlorabe celo nekateri tuji mediji, pa je obvladovanje še toliko težje. Zato se je mogoče strinjati s sogovorniki iz spletnega pogovora o tem, da potrebujemo premierje in enoten nastop v boju s krizo. Očitno jim je premier Janez Janša prisluhnil, saj je takoj naslednji dan predstavnikom parlamentarnih strank poslal predlog sporazuma o skupnem soočanju z razvojnimi izzivi. Lahko bi rekli, da gre za nekakšno reprizo Partnerstva za razvoj iz časa prve Janševe vlade. Navsezadnje je veliko napora v to, da bi se slovenska politika vsaj v nekaterih stvareh poenotila, vložil tudi sedanji predsednik Borut Pahor, ki se s predsedniki parlamentarnih strank verjetno ne sestaja zgolj zaradi fototerminov.
Seveda je vprašanje, kako se bo na Janševo ponudbo odzvala opozicija. Ne moremo že vnaprej predpostavljati, da bo prišlo do zavrnitve, a sam ne bom presenečen, če bo odgovor tudi tokrat NE. Seveda, če bo interes »stricev« premočan in če bo tudi ponos v vrstah KUL prevelik, da bi lahko sodelovali z nekom, ki ga smatrajo za vir vsega zla. Toda lanski dogodek leta, ko sta SMC in DeSUS kljub velikemu tveganju naredila korak v sedanjo vladno koalicijo – seveda jo je po vrnitvi Karla Erjavca DeSUS tudi zapustila – je pokazal, da je sodelovanje, ki sicer večkrat prinaša tudi kakšne zelo neprijetne kompromise, možno. In prav tu se je pokazalo, kdo je v naši državi zmožen dialoga in kdo ne.
Zagotovo pa je nekaj res: umetno spodbujanje akutnega konflikta je v funkciji vzdrževanja oblasti stare elite. Ko zbegano ljudstvo opazuje vse te napade, ki so psihološko zelo dobro pripravljeni (ker akterji teh napadov dobro vedo, kam morajo ciljati, da bo nasprotnik odgovoril, včasih tudi na enako nizek način), si misli, da se »levi« in »desni« med seboj »koljejo«, ker se pač držijo pregovora, da sta za prepir vedno potrebna dva. Rezultat tega heglovskega nategovanja pa je v tem, da iz teze in antiteze pride na koncu ven sinteza v obliki kakšnega novega obraza, ki ni »ne lev, ne desen«, dejansko pa je ravno tako izpostava političnega podzemlja kot vsi njegovi »levi« prijatelji. Poglejmo primer: prejšnji teden je športni portal Ekipa pompozno in na ves glas naznanil, da je aktualni prvi mož evropske nogometne zveze Aleksander Čeferin rojen za voditelja Slovencev in bi lahko postal tako rekoč novi »oče naroda«. In na čem temelji ta domneva? Na podlagi nastopa Janje Božič Marolt (agencija Mediana) v oddaji Studio City, češ da bi bil lahko Čeferin novi Messi (ne ravno Dončić) slovenske politike, saj ga kar 80 odstotkov Slovencev zelo visoko ceni. Po tej logiki je Čeferin »težko pričakovan veliki voditelj«. Zelo laskave besede, ki dokazujejo, kako medijsko »bildanje« v kombinaciji s konfliktnostjo sedanjega političnega establišmenta kaže vse jasnejše obrise novega mesije (čisto izvirno slovensko: maziljenca), ki naj bi potegnil slovenski voz iz blata.
In tudi to je pokazatelj, zakaj je osebna odločitev za spravo in odpuščanje pot k lastni duhovni svobodi in tudi najboljša varovalka proti temu, da bi nas psihološko obvladovali vladarji iz »dežele senc«.
Gašper Blažič, univ. diplomirani teolog, je novinar Demokracije, publicist in avtor dveh knjig.
