Piše: Mitja Iršič
Trojnega referenduma je konec, Slovenci so se odločili, da si nujno želijo Alenko Bratušek na lastnem resorju in ministra Mesca na ministrstvu za prisilno egalitarnost. Odločili so tudi, da želijo RTV takšno, kot je bila v času zloglasnega komunista Janeza Kocijančiča. Na koncu so še odločili, da se spodobi in je pravično, če njihovi starši, stari starši ali celo oni sami v naši socialni državi še malce počakajo na dolgotrajno oskrbo, saj so zdaj prioritete drugačne, ko moramo poskrbeti za cel kup mladih gospodov, ki na mrazu kampirajo v Veliki Kladuši. Voljo slovenskega naroda je treba spoštovati, prav tako kot voljo ruskega, da si želi vojno – demokracija pač. Kot pri obeh krogih predsedniških volitev pa lahko iz kampanje in rezultatov potegnemo veliko ugotovitev in tudi nekaj lekcij.
1. Od leta 1945 s fizičnimi posegi zabetonirano razmerja 60 proti 40 v prid levici je univerzalno – ni pomembno, ali ljudje glasujejo za priljudnega in umirjenega desnosredinskega kandidata proti napadalni, oholi predstavnici rdeče buržoazije ali o tem, če si želijo vlado z največ ministrstvi v EU in stare starše, ki bodo dolgotrajno oskrbo plačevali iz svojega žepa. Vsebina je postala povsem nepomembna – pomembna je izključno politična pripadnost v enakem smislu, kot so prebivalci Kalifornije povsem obupali nad svojimi demokratskimi predstavniki, saj se je država spremenila v en velik s kriminalom infestiran geto, a vendarle ne bi niti pomislili, da bi kdaj volili republikanske ali vsaj neodvisne kandidate.
2. Ta neverjetna polarizacija, ki jo je levica počasi gojila vse od volitev leta 2018 naprej je povzročila pravo paralizo volilnega telesa. Ljudje so po ruskem modelu pripravili do tega, da volijo proti svojim interesom, če bo to pomenilo, da podpirajo “partijsko” linijo. Gre za čisti iracionalni tribalizem. V iracionalnem tribalizmu pa spregovorijo čustva namesto kognitivnih in koherentnih miselnih procesov. Tako kot je delovala floskula o “pitni” vodi, je delovala tista o Radovednem Tačku. Zlobni desničarji bodo prepovedali Radovednega Tačka! Pa tako radi smo ga gledali, ko smo bili mladi!
3. Zelo enostavno bi bilo zaključiti, da mora potem desnica delovati na enak agresivno lažniv način. A to nikakor ni pot naprej. Ko bo kdo takšne floskule začel deliti iz desne strani, ga bodo večinski mediji zbombandirali z raznimi Dejstvo, Preverjanji in Oštro. Iz takšne situacije se ne da priti tako, da enako vrnemo z enakim. Levica lahko laže, potvarja in se spreneveda, pa tega nihče ne bo izpostavil (razen na internetu, predvsem socialnih omrežjih, ki pa v tem evropskem obronku še nimajo dovolj moči). Treba se bo pač sprijazniti s tem, da je kocka obtežena in igrati skladno s pravili obtežene kocke.
4. Kaj je torej resnična pot naprej? Kitajski general Sun Cu je v knjigi Umetnost vojne dejal: “Ko tvoj sovražnik dela napake, ga pri tem ne moti.” Težava desnice je, da na mimostrele Golobove vlade veliko opozarja in jih želi preprečiti. S tem pa v glavi povprečnega kmeriziranega Slovenca sproži tisti alarm, ki mu glavi pravi: “Vse, kar naredi desnica, je narobe, se pravi, da je to, kar je naredila vlada, desnica pa kritizira, po vseh pravilih narodnoosvobodilnega boja v resnici prav.” Zaradi tega smo prišli do bizarnega trenutka, ko so se deklarirani levičarji začeli zavzemati za nižje plače, manj upokojenskih pravic in slabše pogoje dela.
5. Desnici torej ni treba rešiti sveta. Vladi je treba dati proste roke, da dela napake. In da zanje brezpogojno odgovarja, ne da bi se pri tem lahko izgovarjala na desnico (spomnimo, velik del akademsko-novinarsko-politične leve elite vse naše težave še vedno vidi v obdobju 2004–2008). Vlada finančno nepismenih socialistov, prikoritnikov in birokratskih kruhoborcev je popoln recept za prečiščenje države. Leto 2023 bo eno najturboletnejših v zgodovini države. Ljudje bodo živeli slabše. Nižanje standarda bodo občutili v svojih denarnicah – številke pa bodo neizprosne. Nekatere stvari so že začele padati na svoja mesta – Slovenija je tako za Latvijo ekonomsko najmanj uspešna država v EU za razliko od prejšnjega mandata, kjer je bila skoraj neprestano pri vrhu. Sovražnik že dela napake. Pustimo mu, da jih.
6. Seveda pri tem nastane moralna dilema. A nam ni mar za slovenski narod? Bomo prepustili naš rod skrajnim socialistom, da ga v enem mandatu povsem uničijo in spremenijo v Putinovo oligarhično Rusijo, kjer srednjega sloja ni več, Golobu zvesta elita pa se vozi v mercedesih? Na žalost preprostih rešitev ni več. Ko rešuješ človeka, ki se utaplja, ga je morda treba včasih usekati po glavi, da se neha upirati, potem pa ga varno pripelješ do obale. V tem primeru ga bo usekala Golobova vlada, naloga desnice pa je, da ga potem, ko bo miren, pripelje na obalo in mu nudi prvo pomoč. Če poskušamo neplavalca rešiti, medtem ko v paniki boja za življenje maha naokrog z rokami, lahko utoneta tako neplavalec kot rešitelj.
7. Janez Drnovšek je v devetdesetih ugotovil, da mu podpora raste, ko se o njem ne pogovarjajo. To je kontraintuitivno, a iz sociološkega vidika enostavno razumljivo. Politika je naravno odbijajoča. Včeraj je bilo videti, kot da je celotna Slovenija prišla podpret družbeno-politične delavce RTV Slovenija. V resnici je bilo takih le okrog 25 odstotkov od skoraj 1,7 milijona volilnih upravičencev. Daleč največja “stranka” v državi so taki, ki mislijo, “da je politika kurba” in sploh ne hodijo volit. Apatija volilnega telesa pa je tudi priložnost: taki, ki ne volijo, mislijo, da med njimi in socialističnimi oblastniki velja nek konsenz kot med Putinom in Rusi – oblast pusti njih na miru, oni pa se ne zanimajo za oblast. A tak konsenz se lahko oblikuje le v času debelih krav, nizkih obrestnih mer in zalivanja sistema z javnim denarjem.
8. Neizbežno bo obdobje 2023–2025 obdobje zategovanja pasov in hudih blagovno-energetskih pretresov. Nenapisana “pogodba” med socialisti in tistimi, ki se jim zdi politika kurba, bo hitro prekinjena, ko bo socialistom zmanjkalo denarja (vedno jim ga). Kaj se bo zgodilo? Zgodil se bo davek na nepremičnine, davek na tisoč in eno emisijo pa tudi zloglasni in strah vzbujajoči davek na premoženje. Prisiljeni bodo v to, če bodo želeli vzpostaviti svoj utopični model socialne države. In ko bodo to počeli, jim mora desnica to omogočiti. Hkrati pa opozoriti, da obstaja alternativa – volite desnico, ki ponuja drugačno politiko. Volite desnico in vam ne bo treba prodati vikenda ter novega mercedesa GLE registrirati v Nemčiji, kot ga je bodoča predsednica.
9. Ko bo raztrgana pogodba med socialisti in pasivnim delom volilnega telesa, bodo ti imeli možnost, da emigrirajo ali da volijo za alternativo. Alternativa pa je desnica. Desnici ni treba za to praktično nič narediti. Le opozoriti na napake, predvideti posledice (ki so predvidljive) in povedati, kaj bi storila drugače. Ko bodo inkasanti povprečnemu Slovencu prišli po premoženje, ki si ga je trdo zaslužil, ga ne bosta ne Edi Pucer ne Igor E. Bergant mogla prepričati, da živite v Indiji Koromandiji. To jima uspeva le zaradi obdobja debelih krav, ki so tudi posledica preteklih desnih politik. Ljudje se dejansko ne zavedajo dobro, kaj jih čaka. Ko so prišli slabi časi, pa so padli še tako maziljeno levičarski maliki – od Golobiča, Pahorja, Kresalove do Cerarja (Šarca ne štejem v to druščino, saj je bil s svojo komično nekoherentnostjo malce pod nivojem prej omenjenih).
10. Desnica mora torej stati ob strani in biti moralno-finančna policija. Obmejnim prebivalcem, ki jih motijo nezakonite migracije, podjetnikom, ki jih motijo visoki davki na pravne osebe, delavcem, ki bodo naslednje leto zaslužili manj, ker jim bo Golobova vlada ukradla del plače … vsem tem je treba le povedati – alternativa obstaja. Brez ekscesov, brez floskul tipa 8. marec, ker desnici jih mediji ne bodo dovolili, predvsem pa – mora biti povezana.
11. Na tej točki pa močno apeliram na Novo Slovenijo, da ne išče vseh težav slovenske desne sredine v tem, da ji poveljuje Janez Janša. Ne glede na to, kdo vodi desnico, bo s strani večinskih levih medijev in “raziskovalnih inštitutov” proglašen za fašista – to smo lepo videli z Logarjem in fašističnim ekscesom pred državnim zborom s tistim “Juden raus” tipom lutkovnega ekshibicionizma. Fašist je bil Pučnik, Bajuk, Peterle, Janša … in tudi kdor koli bo prišel za njim, bo prav tako fašist. Le zato, ker je del napačnega političnega pola in ideologije, ki je pri nas bolj kot ne nezaželjena, čeprav bi jo oni najraje kar kriminalizirali. Nova Slovenija ima vse možnosti, da postane lider na desnici – ima več medijske podpore kot SDS, v njenih vrstah so nekateri politiki, ki jih levičarski siloviki tolerirajo bolj kot politike SDS. A glej ga zlomka – kljub temu jim ne uspe prebiti tistih 10 odstotkov. Tega jim ni kriv Janez Janša niti SDS. Oni so gospodarji svoje usode – za preboj potrebujejo prepričljive prodorne politike, ki naredijo razliko. A jih nimajo in je ne naredijo. Nobene sabotaže s strani največje stranke na desnici ni – če že, kaj jim ta velikokrat nesebično tudi pomaga na terenu, saj se zaveda, kako pomembno je povezovanje na marginalizirani desnici. 10 odstotkov je pač domet krščanske demokracije v Sloveniji. Žalostna resnica je, da je veliko katolikov v Sloveniji bolj na liniji Janeza Stanovnika – t. i. krščanskih socialistov, ki nimajo nobenih pomislekov o povezovanjem s komunisti. Na žalost pa je videti, da so pri NSi nasedli fantazmi retorike MSM, da bo vse v redu, ko bo odšel Janša. Ne, ne bo vse v redu. Njegov naslednik bo enako demoniziran kot on. Kar poglejte, kako recimo te dni obravnavajo Elona Muska. Tadeja Lampret, zunanja dopisnica na Pop TV, ga prikazuje skoraj kot kriminalca, ki bo Twitter spremenil v tovarno sovraštva in pripomogel, da ZDA zopet prevzame “fašist” Trump. Levica ima dovolj medijske moči, da v očeh Slovencev uniči skoraj vsakogar. Janša ima kljub demonizaciji zagotovljenih vsaj 25 odstotkov. Manjka pa tretja stranka na desnici, ki bo SDS in NSi komplementarna. NSi razmišlja, da bi obglavljenje SDS pomenilo 35 odstotkov zanje in 10 za SDS. V resnici pa bi pomenilo 10 odstotkov zanje in 10 za SDS ter trajno marginalizacijo. Ne potrebujemo prenove desnice – potrebujemo nadgradnjo. Nadgradnja pa ne pomeni, da se morajo rušiti sami temelji.
Drugače povedano: socialistom bo neizbežno zmanjkalo denarja, volivcem pa potrpljenja. V tem trenutku se mora desnica konsolidirati, vzeti vrečko pokovke in opazovati šov, ki se odvija pred njenimi očmi (zraven seveda opozarjati na napake). Ko bo za to čas in predvsem, ki bo volilno telo dovolj pripravljeno, pa nazaj k fundamentom: vitka država, nizki davki, racionalna poraba, več osebne svobode …
