24.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 24 junija, 2024

So sprejete deklaracije samo še ničvreden papir?

Piše: Gašper Blažič

Trideset let mineva od tedaj, ko so se v oddaji Tednik kot osrednji liki pojavili obritoglavci – skinhedi smo jim takrat rekli. Bili so – seveda anonimno – pripravljeni govoriti o marsičem, o svojem življenju, o »čefurjih« in »čapcih«, tudi o pretepaških incidentih. Novinar Bojan Krajnc jim je postavljal številna vprašanja, eno od njih se je glasilo: »Kje je vzrok za pretepe? V pijači ali ideologiji?« Odgovor anonimnega obritoglavca je bil kratek: »V srcu.«

Nas ta odgovor ne spomni na krhkost demokracije, za katero so Angleži že zdavnaj zapisali, da je to sicer slab sistem, ampak boljšega za zdaj še niso iznašli? Potem ko so Francis Fukuyama in njegovi somišljeniki v začetku devetdesetih let proslavljali »konec zgodovine«, je naš skorajšnji nobelovec Drago Jančar glasno opozoril na »novi totalitarizem«. Igor Bavčar mu je moral skoraj trideset let pozneje, tj. nedavno v Poljčah, kajpak (med vrsticami) pritrditi. Bolje pozno kot nikoli.

Ob tem seveda ni mogoče prezreti obletnice, ki jo bomo zaznamovali v kratkem, to je 75 let od sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic. Ta osrednji etični kodeks razvitega sveta je postal temelj za mnoge moderne ustave demokratičnih držav, tudi slovensko. Pri sprejetju te deklaracije v OZN 10. decembra 1948 sta se med drugim vzdržali tedanja Jugoslavija pa Sovjetska zveza (pa ni bil kriv kozmični dež, ki bi motil elektroniko v glasovalnih napravah). To je bilo po svoje logično, saj je deklaracija s povsem buržoaznim prizvokom zmotila komunistični svet, kjer dostojanstvo človeka kot osebe ni pomenilo nič (tako kot dandanes v Gazi ne), pač pa le pripadnost človeka neki večji celoti (razredu).

Spominjam se zaznamovanja 50. obletnice sprejetja omenjene deklaracije leta 1998, ko sem ravno začel s svojim študentskim življenjem. Tisto leto so bila v ospredju vprašanja šolstva, verskega pouka v javnem šolskem sistemu in prenove šolskega sistema. Prej omenjeni »pionirji« pod vodstvom Slavka Gabra in s krepko podporo javnega mnenja so šolski sistem zakoličili po svoje in v to sveto kravo si odslej ni upal dregniti noben minister iz katere od desnih vlad. Prav primer šolstva pa je pokazal, da je lahko vsaka deklaracija človekovih pravic samo lepa fasada. Papir pač prenese vse razen ognja in kisline. Prav tistega leta je tedanji ustavni sodnik Lovro Šturm ob svojem govoru v Zavodu sv. Stanislava med drugim naštel sedem glavnih grehov sodobne družbe. Ne brez razloga.

Da so deklaracije in celo ustava lahko ničvreden papir, izkušamo predvsem v času, ko lani sveže izvoljena »svobodnjaška« vladajoča ekipa doživlja labodji spev in ob tem vse bolj drzno tepta ustavo in zakone. A glavna težava nista toliko vlada in koalicija, ta izrojeni tandem dveh ranjenih zveri, pač pa javnost, ki je takšno dogajanje pripravljena prenašati brez večjega odpora. Da lahko neka vase zagledana in nestrpna nevladnica prepriča inšpekcijo k zasegu krav v slogu partizanskih rekvizicij in da ob tem povprečen državljan Slovenije samo skomigne z rameni, je dejansko poraz zdrave pameti, ne samo zavez k spoštovanju človekovih pravic in vladavine prava. Vendar ne more biti drugače, če vam bo v množici študentov (okoli 50 jih je bilo) v predavalnici − tako je svojo izkušnjo nedavno izrazil Boris Tomašič − morda samo dva od njih na vprašanje, kdo je predsednik slovenske vlade, sramežljivo odgovorila, da je to morda (!) Robert Golob. Stavim, da je precej večji delež teh študentov na voliščih oddal glas za Golobovo stranko, verjetno pa so že po petih minutah pozabili, kaj so s svojo odločitvijo dejansko storili svoji državi. Zakaj? Ker se je tudi družbeno življenje trivializiralo.

Problem ni samo v naših glavah in v ideologiji, pač pa v srcih! Če se namreč večina javnosti ob sedanjih dogodkih obnaša v slogu dve desetletji stare izjave Slavoja Žižka, da mu pet minut dobrega filma pomeni več kot usoda Slovenije, ne moremo pričakovati, da bomo že kmalu na oblast dobili še kakšen nov novi obraz. Češ, bili smo sicer velikokrat razočarani nad temi eksperimenti, ampak zdaj … Zdaj pa res bo!

In zato je vsaka deklaracija s še tako zvenečim imenom samo še ničvreden papir – dokler bodo srca trda kot kamen.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine