Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavna policijska ovadba zoper predsednika vlade Roberta Goloba zaradi njegovega domnevnega izvajanja pritiskov na delo te ustanove predstavlja jasno politično sporočilo. Razkriva namreč, da poteka odkrit frakcijski spopad na levici. Znova se je izkazalo, da je ta zares enotna samo takrat, ko je na oblasti Janez Janša. Ko pa ga zamenjajo in se vzpostavi leva vladna koalicija, se kmalu pojavijo razpoke znotraj nje, ki s časoma prerastejo v odkrite konflikte in obračunavanja. To poteka prek različnih kanalov, tudi prek instrumentalizacije organov pregona.
Samo popoln naivnež lahko verjame, da je omenjena ovadba posledica neodvisne policijske preiskave in da ni zadaj političnih motivov. Ob vseh političnih posegih in kadrovskih čistkah, ki so se v policiji dogajale v zadnjih letih, je to skoraj nemogoče. Za to, da je ovadba premierja sploh odromala na državno tožilstvo in s tem prišla v javnost, je nujno morala priti odobritev od zunaj. Se pravi, da so določeni centri moči »prižgali zeleno luč«.
Seveda je sedaj ključno vprašanje, kdo so bili ti vplivneži iz ozadja. Vsekakor pri tem ne gre za »janšiste«, se pravi ljudi, ki so lojalni nekdanji vladi in nekdanjemu vodstvu policije, kot razlagajo različni Golobovi medijski apologeti, saj so jih do zdaj že temeljito »počistili«; konec koncev je bila to glavna naloga, ki so jo dobili novi vodilni ljudje na notranjem ministrstvu in v policiji. Tudi ne gre za gonjo nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar (po možnosti v navezi z »janšisti«), kot razlaga sam Golob. Ona sedaj kot svetovalka predsednice države ni na takšnem položaju, da bi lahko izvajala kakršen koli nadzor nad delovanjem policije. Konec koncev je, potem ko je bila Bobnarjeva zamenjana, novi minister na vsa ključna mesta postavil Golobove ljudi.
Toda vprašanje je, koliko so ti ljudje dejansko njegovi. On namreč svojega omrežja, ki bi segalo zunaj področja energetike, pred vstopom v politiko v bistvu sploh ni imel. In v tako kratkem času ga niti ni mogel vzpostaviti. Zato se je moral pri kadrovanju v pretežni meri nasloniti na tiste, ki so ga ustoličili za »novi obraz« slovenske politike. To pa so zakulisni centri moči iz krogov tranzicijske levice. Zato je prav verjetno, da so »njegovi« kadri v policiji dejansko lojalni nekomu drugemu.
In na podlagi tega je mogoče sklepati, kdo dejansko stoji za policijsko ovadbo premierja. To ni Janez Janša ali kdo od njegovih, ampak Golobovi dovčerajšnji politični botri. Ni skrivnost, da so odnosi med njim in krogom t. i. stare levice, ki ga simbolizira nekdanji predsednik države Milan Kučan, vse prej kot dobri. Slišali smo lahko že kar nekaj vzajemnih kritik. Spomnimo se, kako je Golob ob neki priložnosti izjavil, da nekdanji predsednik včasih »strelja kozle«. Takšno omalovaževanje je pri mnogih levičarjih sprejeto malodane kot »smrtni greh«. In tudi Kučan takšnih zadev ne odpušča.
Policijsko ovadbo lahko razumemo kot zadnje opozorilo Golobu, naj se končno »spametuje«. A čisto možno je, da gre za več kot to. Lahko da so se ga »stare strukture« dokončno namenite odkrižati. Da ga bodo, če uporabimo njegove besede, »vrgle čez ramo«. Pri tem ne gre samo za Kučanove osebne zamere. Sklepamo lahko, da so tudi v teh krogih spoznali, da zaradi nesposobnosti in neučinkovitosti vlade, ki jo vodi, in zaradi njegovih osebnih eskapad postaja (pre)veliko breme, ki lahko na naslednjih volitvah »potopi« levi tabor. Zato ga je treba prisiliti k umiku, saj bi na ta način napravil mesto prihodnjemu »novemu obrazu«. A vprašanje je, ali se bo Golob vdal kar tako, brez boja. Njegov veliki ego je z nastopom premierske funkcije zrasel do višav najvišjih alpskih vršacev. Zato si morda domišlja, da mu nihče (niti Kučan in njegov krog) nič ne more. Glede tega se zelo moti.
