Piše: Janez Juhant
Z veliko pozornostjo sem poslušal posnetek govora poslanca Roberta Polnarja, v katerem se je odkrito, poglobljeno in pogumno spoprijel z družbeno-političnim položajem v Sloveniji.
Ni skoparil s kritiko političnega močvirja, v katerem se gibljejo politični krogi, ki bi radi za vsako ceno obdržali privilegirane položaje, a nimajo ne znanja, ne sposobnosti, še manj politične modrosti in razsodnosti. Prijetno presenečen nad tehtnostjo besed in odločnostjo govora si nisem mogel kaj, da si ne bi rekel: Slovenski Cicero. Morda bo kdo ugovarjal, a filozofska poglobljenost in razsodno tehtanje puhle vsakdanjosti našega političnega in splošnega nihilizma je vredna vse pozornosti. Tudi Cicero si je prizadeval, da bi republika (skupne zadeve oziroma obče dobro) prevladalo nad klientilizmom in podkupljivostjo. In o tem je govoril Polnar. Cicero je sicer živel, govoril in pisal v rimskih izrednih razmerah pred davnimi dvatisoč leti in bil v stalni nevarnosti, da zato izgubi življenje, kar se mu je tudi zgodilo. Trenutno stanje v Sloveniji, ko nekateri grozijo z (uličnimi) revolucijami, celo smrtjo vodilnim, ki nam vladajo, je treba z resno odločnostjo obsoditi. Lažno in pritlehno propagandno besedičenje tako imenovanega političnega analitika Alema Maksutija na POP TV tako stanje le še napihuje in človek se vpraša, zakaj ta hiša podira vse ustavne meje zakonitosti in dostojnosti. Kakšna pa je ta svobode izražanja, s katero levičarji stalno nabijajo po Evropi, sami pa jo teptajo v njenem najbolj prvinskem delu: spoštovanju človekovega dostojanstva in skrbi za obči blagor. Očitno po tradiciji bivšega režima, da je enim vse dovoljeno, druge pa naj bi bili tiho in se bi prepustili tako ali drugače likvidirati. Halo: Ali nismo v demokratični državi! Ali nimamo vsi pravice govoriti in uveljavljati svojih potreb z demokratičnimi sredstvi? Zraven pa naj bi molčali in prenašali, da nam hodite po glavi.
Temu brezvrednostnemu stanju duha in politike in poskusom nasilnega razvrednotenja legitimne oblasti se je poslanec jasno in odločno uprl in pokazal na njegovo nihilistično pogubno širjenje v naši družbi. Gonilna sila takih poskusov je strah. Vemo, v najtežjih časih slovenskega naroda, so komunisti terorizirali Slovence, jim pognali strah v kosti in jih naredili nemočne. Strah, kot je poudaril tudi Polnar, se še vedno druži s prazno in nespametno pokornostjo. Toliko bolj preseneča pogum in državniška drža tega poslanca, ki je razkril korupcijska tveganja predsednika računskega sodišča in prvaka Desusa. Kje so ustanove , ki varujejo zakonitost in red? Kje so torej neodvisni novinarji, tožilci; univerzitetniki, akademiki z intelektualno poštenostjo in drugi varuhi ustavnega reda in njihove ustanove, ki morajo skrbeti za zakonito poslovanje in zaščititi skupno dobro te države? Zahtevna vprašanja predvsem za tiste, ki mislijo, da z mlatenjem prazne politične slame gradijo prihodnost te države. Ker seveda nismo naivni, vemo, da so zadaj za tem zasebni razlogi: ohranitev pridobljenih in vzdrževanih privilegijev za vsako ceno oziroma prisvajanje našega premoženja. Absurdno, da hiša, ki jo plačujemo vsi državljani, podpira takšne za narod pogubne mehanizme in ignorira blagor nas vseh. Kako dolgo še boste izrabljali našo potrpežljivost, se je spraševal Cicero? Odgovor je jasen: Tako dolgo, dokler se bomo pustili. Zato spoštovani Slovenci, ne dopustimo, da nas žalijo, zmerjajo in omalovažujejo. Ob tridesetletnici postanemo ponosni, odgovorni in odločni državljani te države. Hvaležen sem poslancu Polnarju, ki sprašuje vest ne le poslancem pač pa vsem, ki nam republika kaj pomeni in si prizadevamo, da bi naša nihilistična puščava ozelenela in Slovenija ob tridesetletni bolj zaživela in njeni državljani postali smeli in odgovorni upravitelji svojih zadev.
