Piše: Ivan Klemenčič
Pojasnilo bralcem. Objavljamo prispevek, ki ga je avtor poslal kot odziv na izjavo Slovenske akademije znanosti in umetnosti Slovenska sprava, objavljeno 20. marca 2021 pod Prejeli smo v sobotni prilogi Dela. Uredništvo pisem bralcev poslanega besedila ni objavilo, avtorju je pojasnilo, da dobijo »več odzivov, /…/ kot jih je mogoče objaviti«, zato prav tega niso objavili.
Navedimo še avtorjev odgovor urednici pisem bralcev: Iz objavljenih odzivov na to in druge teme tudi v PP29 ni mogoče spregledati, da objavljate prispevke le z ene strani, z druge jih tako rekoč ni. Kako se to imenuje? Spoštovana gospa Fidermuc, to je cenzura. Moj prispevek navaja zgolj in samo dejstva. Če bi v tako pomembni, ključni temi, kot je sprava med Slovenci, izhajali iz dejstev, ki javnosti večidel niso znana, bi prej prišli do resnice in s tem do sprave. Res resnica včasih ni prijetna, posebno če jemlje legitimnost. A edino resnica osvobaja. Zato obžalujem, da je tako, kot je. Pred nami je očitno še dolga pot, ki Slovencem ne bo koristila, škodila nam vsekakor bo.
Pot do sprave na Slovenskem je razmeroma preprosta, če izhajamo iz razumevanja in sprejemanja dejstev slovenske polpretekle zgodovine. Zadošča poznati in upoštevati temeljni dejstvi, da je revolucija na Slovenskem in širše v Jugoslaviji potekala v dveh fazah, narodni in razredni, in da sta obe etapi potekali vzporedno.
Poglavitna težava je, ker se dejstev dvofazne revolucije ne upošteva. Komunisti in njihovi privrženci je niti po naključju ne uporabljajo, ker jih razkriva v pravih namenih nasilnega prevzema oblasti. Tem bolj presenetljivo in nerazumljivo je, da nespornega argumenta dvofazne revolucije ne upošteva niti nasprotna demokratična stran.
Ostanimo še pri dejstvih. Zakaj dvofaznost? Gre za teorijo in prakso Lenina, ki se je zavedal, da frontalna razredna revolucija nima možnosti. Zato jo je razdelil na dve etapi, kar pomeni, da si komunistična partija v prvi pripravljalni fazi prizadeva z narodnimi cilji in domoljubnimi gesli pridobiti čim večji krog privržencev, novih bojevnikov, tako socialne demokrate, kmete, kristjane, drobno buržoazijo in še predvsem leve in liberalne intelektualce. Pravoverni internacionalisti navdušujejo z nacionalnimi gesli in nacionalnim interesom. V drugi, razredni etapi, ki vodi komuniste na oblast, postanejo dotedanji zavezniki odkrito, kar so bili vseskozi prej prikrito, razredni sovražniki, s katerimi je treba represivno in krvavo obračunati. Izkaže se, da je bil Leninov »izum« tako uspešen, da je varal tudi naivne in neobveščene Slovence. Mnogi še danes živijo v zadoščenju, da so bili osvobojeni.
Stalin je kot neformalni vodja Kominterne Leninov »izum« že leta 1925 predlagal tej mednarodni komunistični organizaciji za uporabo v Jugoslaviji.
Kaj to pomeni v razmerah 2. svetovne vojne? Slovenska partija je začenjala po navodilih Kominterne konec aprila 1941 s PIF z razredno revolucijo proti »zahodnim imperialistom« in kolaboracijo z nacistično Nemčijo. Takrat so partizani skupaj z nemškimi okupatorji slavili 1. maj, denimo v revirjih, ki ga je kot praznik ustoličil Hitler. Stane Dolanc in Stanislav Brovet sta postala večletna člana Hitlerjugend. Tito je dal maja 1941 navodilo komunistom, naj pospešeno vstopajo v nemške službe. Kolaboracija z okupatorjem par excellence.
Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je Kominterna takoj zapovedala prvo fazo revolucije; od tod preimenovanje PIF v OF. Vodilni motiv zanjo je bila pomoč prvi deželi komunizma. Poimenovanje OF in nato NOB je bil terminus technicus za prvo fazo revolucije.
Posebnost slovenskih in s tem jugoslovanskih razmer je bilo soobstajanje obeh faz revolucije in s tem še krvava državljanska vojna, kar je bilo v nasprotju z taktičnimi navodili Kominterne, ki je hotela z varanjem ohranjati vtis »osvobajanja«. Zasluge gredo nadvse stremljivemu praktično-teoretičnemu dvojcu Tito–Kardelj. Tito: »/…/ nismo sprejeli teze o ‘dveh etapah revolucije’ in smo korajžno krčili pot zmagovite socialistične revolucije«. In Kardelj z vodilom »preraščanja prve faze v drugo fazo revolucije«.
Glede na omejen prostor še pojasnilo, da je tematiko dvofazne revolucije edini in zelo temeljito obdelal dr. Aleksander Bajt (Bermanov dosje, Ljubljana 1999, poglavje Revolucija v ovčji koži, str. 865–929).
Za sklep:
- Če sta bili dve fazi revolucije, je bila revolucija, ni bilo osvobajanja. In ni legitimnosti.
- Posreden dokaz za revolucijo: če bi komunisti slovenski narod osvobodili, ne bi že v letu t. i. osvoboditve uvedli totalitarne države z diktaturo in izvedli genocidnega poboja svojih političnih nasprotnikov.
- In še načelno vprašanje: ali je v naravi komunizma, da osvobaja?
Za spravo na predstavljenih dejstvih je potrebno Slovenijo dekomunizirati in debalkanizirati, jo normalizirati. In združiti narodove sile za nov razcvet.
