Piše: Dr. Stane Granda
Naravna katastrofa, ki je pretresla Slovenijo v njenih materialnih temeljih, je vplivala tudi na družbene razmere. Hvaležni moramo biti Bogu ali usodi, izbiro objekta hvaležnosti prepuščano bralcem, da ni bilo več človeških žrtev. Njihovo število določa velikost nesreče. Tako smo že zmaterializirani, da jo razglašamo za največjo v zgodovini. Mogoče zato, ker je prizadela eno bogatejših območij Slovenije ali pa se hočemo prek nje otresti odgovornosti za lastno nemarnost. Odpustek dajemo onim, ki so določeni za vzdrževanje številnih vodnih strug, zlasti hudournikov. Razkrila je bedo načrtovalcev, rabe prostora, ki so dovolili zidati, kjer v preteklosti nikoli tega niso počeli. Selitev delov vasi to potrjuje. Človeški napuh ima svojo ceno. Narave ni modro prinašati okoli.
Slovenija je prizadeta, ni pa ogrožena. Veseli in ponosni smo na medčloveško solidarnost. Tudi stanje služb in posameznikov, ki v takih primerih prevzemajo glavno besedo. Slovenska družba je v osnovi zdrava. Drugačna, kot jo vidi vladajoča politika, ki vse gradi na vzorcih razrednih in ideoloških nasprotij. Samo taki so sposobni trditve, da nas je nesreča poenotila, da je presegla nasprotja. Ne prvič so dokazali, da demokracije, kjer je nujen obstoj opozicije kot korektiva in tekmeca, sploh ne dojemajo. Ne nazadnje tisti, ki so nas izpeljali od nekaterih podpornikov sedanje vlade, ki dnevno objokujejo odhod iz Jugoslavije in odpoved komunizmu, drugače sploh ne morejo ravnati. Trditev o poenotenju slovenske politike razkriva, da je del državljanov odkril, verjetno bolj začasno kot trajno, kaj demokratična politika sploh je.
Kdo je šel v Canosso, priznal napake? Uradno nihče, saj nobena politika tega ne zmore in ne sme priznati. Predvsem šibka, nenačelna in demagoška. Zanimivo je poslušati in gledati one, ki so vreščali, tudi predsednik aktualne vlade, da je njegov predhodnik fašist, »kolesarje« oziroma njihove duhovne očete, ki so javno prisegali, da z Janšo nikoli in v nobenem primeru ne bodo sodelovali. Samo kamenje se je privalilo s hribov, pa je njihove samozavesti konec. Pametni tiho priznavajo napako, ideološki obsedenci s prvim predsednikom Republike Slovenije na čelu vreščijo o kolaboraciji, vračanju desnice … Osamosvojitelju Janši in vsemu, kar simbolno predstavlja, so pripisali celo moralno, politično in materialno odgovornost za naravno nesrečo. Če je tako, potem ni naravna! Tudi oni, ki očitajo nespoštovanje svetovnih podnebnih sprememb, niso nič boljši. Slovenija bi lahko nekajkrat presegla vse sklepe svetovnih naravovarstvenih kongresov, pa se ne bi izognila naravni katastrofi. Podlo, brez primere v zgodovini. Problem nevzdrževanih hudournikov, strug potokov in rek, varovalnih nasipov, neizgradnje vodnih zadrževalnikov v Sloveniji bodo samooklicani varuhi narave reševali na kongresu v Dubaju. Doma so onemeli. So za take probleme res najprimernejši amaterski delegati? Ne glede na vse lahko sklenemo, da je naravna nesreča razkrila, da smo Slovenci vsaj na področju medčloveške solidarnosti normalni.
So tudi ljudje, ki vidijo v ravnanju opozicije politično počepništvo. Pričakovali so politikantsko obračunavanje, ki bi bilo ne samo politični samomor, ampak zanikanje velikega dela tistega, kar je ta v redkih obdobjih vladanja lahko naredila. Ne glede na to, da nismo slišali opravičila za pozive k uboju, demonizacijo opozicije, gre v priznanju o poenotenju slovenske politike gledati njeno moralno zmago. Z njo ni sicer ta čas kaj početi. So zlate palice za politično prihodnost. Vlada bo opozicijo še kako potrebovala, kajti napori za sanacijo bodo nadpovprečni. Kljub vsemu bi kazalo vlado opozoriti na nujnost spoštovanja minimalnih standardov demokratične politične kulture in slovenske osamosvojitve, državnosti, kot največjih dosežkov Slovencev v zgodovini. Sistematično rušenje njenih temeljev s posebno državno sekretarko je le preveč. Zaradi nujnosti samospoštovanja, katerega pomanjkljivost je ena največjih značajskih napak Slovencev. Da o tistih, ki so za lastno državo žrtvovali življenje, niti ne govorimo.
Kljub vsemu bo iz sedanje naravne katastrofe mogoče potegniti tudi vsaj minimalen politični profit in ohraniti obraz. Sedanja vlada je nastopila svoj mandat z napovedmi reformiranja vsega, kar leze in gre. Le na upokojence in potrebe starejših je zavestno pozabila. Pijana je bila od parlamentarne večine. Izkazalo se je, da ta ne prinaša avtomatično politične modrosti.
Za vsako od predvidenih reform bi vlada morala iskati pomoč in soglasje opozicije. Ne, ker je država tudi njena, ampak ker so preresne in prezahtevne za en mandat in eno politično opcijo. Še posebno za začetnike v politiki. Tudi časovno je to skoraj nemogoče. Zdravstvena kot najbolj obetavna je, kot vse kaže, splavala po vodi. V novih razmerah bo vlada upravičeno našla izgovore za neuspehe. Med svoje »zmage« bo lahko štela samo RTVS, katere svet z gnusom opazujejo celo njeni največji privrženci. Postaja simbol nezrelosti in neodgovornosti. Finančno ji bo težko pomagala. Žrtev seveda ne bodo povzročitelji krize, delavci informativnega programa, ampak zlasti kulturni in otroški.
Obnova Slovenije bo dolga. Preobsežna za to in verjetno prihodnjo vlado. Ne samo denar, tudi potrebnih ljudi za delo ni. Naravna nesreča pošilja praktična in politična sporočila. Eno ključnih je, da se politična skrajnost nikoli ne izplača, da je vnaprej obsojena na neuspeh. Zarečenega kruha se največ poje.
