Piše: Mitja Iršič
Da je zasebni sektor učinkovitejši od državnega, je na Zahodu jasno že zelo dolgo. To velja tudi za podjetja v državni lasti – sploh monopolna. Nezaupanje v velike sisteme je svobodni liberalni judovsko-krščanski civilizaciji nekakšno privzeto stališče. Američani, Angleži, Nizozemci, Nemci in drugi Zahodnjaki so zelo skeptični, ko slišijo, da bo vlada investirala v kak nov megaprojekt.
Morda bo kdo pomislil, da smo Slovenci del te velike družine, ki verjame v superiornost sistema, kjer je večina produkcijskih sredstev v rokah zasebnikov. Pa nismo. Ne le zato, ker je večina industrije v rokah države. Industrija je v rokah države, kjer je politika tako odločila. Politika pa je tako odločila, ker so si ljudje tako želeli.
Portal 24ur je pred kratkim na svoji strani postavil zanimivo vprašanje: »Ali podpirate predlog novele zakona o zdravstvu, ki dodatno razmejuje javno in zasebno?«
Rezultati so bili pomenljivi: 26 tisoč ljudi je bilo za tak zakon, ki ga pripravlja Golobova vlada pod patronatom Jaše Jenulla in Dušana Kebra, 12 tisoč jih je bilo proti, 7 tisoč pa predloga ni poznalo. Se pravi, da si večina Slovencev želi sistem centralnoplanskega državnega zdravstva brez participacije zasebnega sektorja. Zakaj? Najprej zato, da zasebniki ne bi »kovali dobičkov«. Resnični razlog je morda malce globlji. Nakazuje na neko ideološko zaslepljenost našega naroda, ki ga npr. kakšni Švicarji ne kažejo: verjamemo, ZARES verjamemo v superiornost, nekoruptivnost in učinkovitost državnega lastništva ter državnega upravljanja.
Kaj o tem pravi znanost?
Kubansko-ameriški ekonomist George J. Borjas je preučeval samoselekcijo delavcev, ki izberejo zaposlitev v javnem in zasebnem sektorju ter razliko v produktivnosti med sektorjema. Borjas ugotavlja, da se ljudje, ki so bolj tvegano naravnani in bolj motivirani za doseganje finančnih nagrad, verjetneje odločijo za delo v zasebnem sektorju. Po drugi strani pa se tisti, ki dajejo večji poudarek varnosti zaposlitve in manj tvegajo, pogosteje odločajo za javni sektor. Raziskava je pokazala, da samoselekcija vpliva na produktivnost, saj zasebni sektor prostovoljno izberejo sposobnejši in karierno usmerjeni ljudje, javni sektor pa tisti, ki so manj dinamični.
Patrick Dunleavy v knjigi »Demokracija, birokracija in javna izbira« preučuje birokratske strukture v javnem sektorju in kako te vplivajo na učinkovitost dela. Poudarja, da so javne organizacije pogosto manj fleksibilne in bolj osredotočene na birokratske postopke kot zasebne, kar lahko zavira inovacije in učinkovitost. Dunleavy ugotavlja, da javni sektor zaradi teh ovir pogosto ne more hitro prilagajati svojih procesov na enak način kot zasebni sektor, kar vodi do nižje operativne učinkovitosti.
A Slovenci smo nekoč že jemali en zelo dober »šnelkurs«, pa ne le o neučinkovitosti, ampak inherentni pokvarjenosti monopolnega državnega lastništva, in sicer na primeru telekomunikacij na prelomu, ko se je industrija telekomunikacij liberalizirala in je prišla na trg konkurenca. Nekateri se morda še spomnite, da je Telekom Slovenije nekoč bil monopolist v državni lasti. Če ste želeli telefonske ali internetne storitve, ste lahko šli samo k njim. Storitve so bile temu primerne. Državna družba je ponujala porazne storitve. Slab, nekonkurenčen internet, vražje drago mobilno telefonijo in praktično neuporaben oddelek za stike s strankami. Še več: pri prehodu iz internetne tehnologije ISDN na naprednejši ADSL so nas želeli prav prevarantsko opetnajstiti. Novim naročnikom ADSL so zraven zaračunali še priključek ISDN (če tega še niso imeli in so na ADSL prehajali z analognega priključka). Izgovor je bil, da je ISDN tehnični predpogoj za ADSL. Pa ni bil. Šlo je za nesramno laž. Državni monopolist nas je imel za norca in nam hotel zaračunati dvakrat. Zakaj? Ker je lahko. Ker potrošniki nismo mogli iti drugam. Nato je prišla tuja zasebna konkurenca. In ne glede na to, da je bila plitva, smo kar nenadoma postali država z zelo ugodnimi cenami mobilnih storitev, telefonije, televizije in interneta. Cene storitev Telekoma so se prilagodile konkurenci, ker bi drugače družba propadla. Tako preprosto je bilo.
»Šnelkurs« ni deloval. Leta 2024 si želijo monopolno državno zdravstvo, kmetijstvo, gradbeništvo … Na novo smo se zaljubili v državne monopole v vseh vejah človekovega ustvarjanja. To je nevarna miselnost. A mislim, da se jo da premagati z nekaj zdravorazumskimi vprašanji: Bi želeli, da vam Domnika Švarc Pipan za vaš denar kupi hišo, Emilja Stojmenova Duh prenosni računalnik, Robert Golob pa ureja vaš finančni portfelj?
