Piše: dr. Stane Granda, zgodovinar in publicist
Nedavno smo lahko prebrali, da je bil proti dr. Pavlu Gantarju ustavljen postopek oziroma odpravljen prekršek zaradi tvita, v katerem je zapisal, da je policija delovala kot organizirana tolpa državljanov, ki na nič hudega sluteče ljudi meče solzivec in jih poliva z vodo.
Res je, da nekdanji nadepolni znanstvenik, ki ga je posrkala takšna in drugačna politika in verjetno še bolj praksa različnih paradnikov, ni kdorkoli, saj je bil v preteklosti ne samo izstopajoči politik, ampak celo predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, drugi mož države. Po mnenju sodišča taka izjava ni žalitev policije, ampak »kritika dela policije na javnem shodu«. »Nedvoumno glede na samo vsebino pomeni njegovo osebno, sicer negativno mnenje o ravnanju policije dne 5. 10. 2021 zoper udeležence javnega shoda. Zapis na Twitterju storilca nedvomno pomeni javno kritiko ob dejanskem dogodku, ki je v interesu javnosti. Z objavo navedene izjave je storilec izrazil svoje mnenje o ravnanju policije na javnem shodu, do česar ga upravičuje prav svoboda izražanja.« Ob vsem tem lahko zapišemo, ne samo da obstajala v Sloveniji dva pravna sistema, kjer si lahko nekdanji levi oblastniki privoščijo karkoli, tudi sramotenje državnih organov, ampak so nam napovedali razplet afere »Fotopub«. Sodba sodišča bi morala iti v učbenike o »krivosodstvu«. Ni bil shod, ampak nasilne demonstracije, ko policija niti ni mogla zavarovati državljanov. Z vnukom sva bila pred protestantsko cerkvijo v Ljubljani. Sedela sva v avtu, ker je bil promet ustavljen. Na obrazih sva imela maske. Te so skupino nasilnih in pobesnelih demonstrantov tako razburile, da se iz naju niso samo norčevali, ampak naju žalili in nama fizično grozili, ker je pustilo na otroku posledice. Očitno so bili po mnenju dr. Gantarja nasilneži policisti, državljani pa samo udeleženci mirnega shoda. Policisti so torej že sami na sebi nasilneži, divjaki, sovražniki mirnih ljudi, ki se samo zbirajo. Praktični dokaz laži, nesmrtne duše komunizma, ki jo sedanja ministrica za pravosodje znova utrjuje v sodno prakso. Čudim se tudi, kje sta oba policijska sindikata, ki pokrivata sindikalne pravice in človeško dostojanstvo »organizirane tolpe državljanov«. Se s tem strinjata? Kaj bodo storili uslužbenci reda in miru, ko jih bom tako naslovil, ko me bodo pred hišo globili zaradi nepravilnega parkiranja, ki je posledica Jankovićeve prometne politike, ki mi onemogoča ustavno pravico uporabe stanovanja, višje sile, ne moje nemarnosti,.
Ni bilo potrebnih sto dni, da smo uvideli, da nas Svoboda osvobaja svobode. Pravna, predvsem pa socialna država postaja del zgodovine. Na trideseti rojstni dan slovenske države. Namesto dejanj, ki prinašajo napredek, smo priča sistematičnemu zastraševanju ljudi zaradi domnevne bližajoče se lakote in mraza. Namesto da bi vlada udarila po špekulantih, kolaborira z njimi na vse pretege. Posebno so na udaru starejši, ostareli in bolni, ki jim odrekajo pravico do človeka vredne starostne oskrbe. Vedo, da so to najbolj redni volivci, in jih hočejo zastrašiti. Sejanje strahu in negotovosti sta ključni orožji totalitaristov. Pri tem ji z enkratno in vsega občudovanja vredno iznajdljivostjo demagoško pomaga totalitarna levica, ki se ne le razkriva, ampak potrjuje kot rdeča oligarhija. Slovenski putinisti vse bolj prihajajo na dan s pravo barvo.
Letošnje volitve so naplavile Svobodo. Čeprav je ta potegnila za seboj izginotje nekaterih strank in za slabitev totalitarne levice na račun njene oligarhije, ki je bolj kot delavci dejansko njena prva skrb, ekonomsko zlorabljanje države, v grobem ohranja staro razmerje 45 odstotkov: 55 odstotkov v škodo demokratičnih strank. Kot že leta se ponovno potrjuje stara resnica, da slovensko demokratično prihodnost ogroža okoli 10 odstotkov ljudi, toliko je bilo včasih članov partije, ki ne zmore preboleti lastnega razočaranja nad realnostjo demokracije in svojih pričakovanj o njej in stalno podlega različnim rešiteljem, ki jih stari oblastniki in njihovi potomci nad vse iznajdljivo lansirajo pred volitvami.
Razgradnja slovenske države zahteva kratkoročne in dolgoročne ukrepe. Zadnji so predvsem na področju šolstva in kulture. Kratkoročno pa je treba začeti vsaj s pravim poimenovanjem stvari. Slovenski demokrati niso nobena desnica. Tudi uradna Levica ni levica ampak totalitaristi ali stalinisti. Uradni socialdemokrati so dejansko komunisti. Demokrati so podobno nasedli kot protikomunisti leta 1942, ko so jih okupatorji poimenovali antikomunisti, sami pa so prevzeli od komunistov vsiljeno oznako belogardisti in si tako po usodi ruskih napovedali usodo. Še dobro, da demokrati niso sprejeli kar oznake fašisti, kot jih je označil tudi Golob. Ne gre za zmerjanje, ampak samo za poimenovanje stvari s pravim imenom, kar je lahko prvi, čeprav majhen korak k urejanju političnih razmerij v Sloveniji. Recimo bobu bob! »Rdečih fašistov«, četudi so v parlamentu, ne gre enačiti z demokrati. S tem slabo preoblečenim totalitaristom odmerjamo tudi pravo mesto v javnosti. Vsaj delno bi tako zmanjšali tistih 10 odstotkov, ker ti podlegajo javnemu mnenju. Ne moremo in ne smemo demokratične Slovenije prepustiti totalitaristom, četudi se označujejo za svobodnjake. Mogoče pa bi golobiče razglasili kar za putiniste, kajti oznake svobodnjaki kot gibanje ne zaslužijo, ker to niso.
Slovensko politiko je treba po tridesetih letih globoko preorati in v brazde zasaditi odporno seme demokracije, ki bo onemogočilo politični plevel!
