Piše: Prim. Janez Remškar, dr. med, politik, publicist
9. julija 1858 se je v Ljubljani rodil narodni prebuditelj Henrik Tuma. Tako je bilo 9. julija 2023 sporočeno v jutranjem koledarju na Radiu Ljubljana. Tuma je bil narodni prebuditelj Slovenk in Slovencev pred 165 leti. To dejstvo, se zdi, je pomembno za našo osrednjo radijsko hišo, da so nam to sporočili, in prav je tako! Kdo so bili torej prebuditelji?
Narodno prebujenje se je pri nas začelo z Markom Pohlinom 1768 (prva slovnica, pozival je rojake, naj se ne sramujejo svojega jezika), nadaljevalo z baronom Žigo Zoisom, Antonom Tomažem Linhartom. Preporod, prebujenje je bilo zgodnje, začetno obdobje modernega, narodnega gibanja, ki se je pojavilo pri narodih, tudi pri nas, ki še niso imeli višje kulture v lastnem jeziku. Začelo se je torej zavedanje o narodu s svojim jezikom in s tem potreba po ustvarjanju kulture v lastnem jeziku.
Kdo je utrjeval slovensko identiteto
Jezik, pomemben za narodovo identiteto in z njim povezane dokumente, smo začeli odkrivati leta 1807. Tega leta so odkrili Brižinske spomenike, ki so nastali med letoma 972 in 1039 in so napisani v zgodnji slovenščini. Iz kasnejšega časa, iz 14. in 15. stoletja, poznamo Celovške, Stiške in Starogorske rokopise. Zanje je značilno, da vsebujejo več narečnih besed. V 16. stoletju, v času protestantizma, so za nas pomembne korake naredili Primož Trubar (Katekizem in Abecednik v slovenskem jeziku), Jurij Dalmatin (prevod Biblije v slovenščino) in Adam Bohorič (prva slovenska slovnica). V 17. in 18. stol. je tiskanje zamrlo. Prvo znanstveno slovnico je leta 1808–1809 napisal Jernej Kopitar. V 19. stol. se je knjižna slovenščina poenotila, uvajali so jo v šole, urade zaradi političnih zahtev Slovenk in Slovencev v programu Zedinjena Slovenija. Eno prvih del v novi pisavi, gajici, so bile leta 1847 izdane Poezije Franceta Prešerna.
Kaj pa naša glasba?
Toliko o našem narodnem prebujenju in slovenskem jeziku, pomembnem za našo identiteto v preteklih stoletjih. In kaj imamo danes? Morda bi znova potrebovali ljudi, ki bi nas opozarjali na pomen in vrednoto lastnega jezika. Če poslušamo regionalne radijske postaje, slišimo poskuse govora v dialektih, kar je pomembno in dobrodošlo, da se na to ne pozabi. Žal ob tem slišimo preveč popačenk in tujk. Polno je besedičenja, tudi prostaškega, in govorcem se zdi, da so duhoviti. S tem v ničemer ne prispevajo k ohranjanju vrednote kulture jezika.
Tudi glasbe, značilne za naše nekdanje sodržavljane, je na nekaterih naših radijskih postajah v primerjavi z enakimi postajami v državah, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, bistveno preveč. Tam se le izjemoma sliši slovenska glasba. To vsekakor kaže na podcenjevanje in zanemarjanje lastne glasbe. Lahko pa to pomeni tudi kaj drugega. Na čelu nekaterih mest imamo župane, ki niso vešči govorjenja v slovenščini. A dozdeva se, da vse to doslej nikomur ni bilo mar. Prav tako ni mogoče prezreti, da imamo danes v Sloveniji politike, »prebuditelje«, ki v Sloveniji obujajo jugoslovanstvo. Ali se, Slovenke in Slovenci, zavedamo, da se to ne dogaja v nobeni od nastalih držav na pogorišču Jugoslavije?
V kulturi smo dosegli dno
V kulturi smo z nagrado Prešernovega sklada »umetnici« Maji Smrekar (za projekt K 9 tipologija s psom na dojki), z nastopom Roberta Pešuta – Magnifica (s petjem zabavljaških pesmi Franceta Prešerna na račun redovnic Katoliške cerkve) in nastopi Svetlane Makarovič (z njenim nesprejemljivim, da ne rečem prostaškim naslavljanjem tistih, ki ji niso pogodu) dosegli dno. Ampak večjega zgražanja med nami Slovenci ni bilo! Zakaj? Vse to je v primerjavi s spomenikom, skulpturo v obliki Ć, ki naj bi ga dobili pred novim kulturnim centrom Rog, malenkost. Vse to govori o nas samih, o ljudeh brez ponosa, o ljudeh brez občutka za kulturo. Morda pa nas je strah? Strah česa, koga?
Osebno menim, da Evropa brez vrednot, kakršna je danes, oziroma kjer je vrednota le mladost, lepota in denar, propada. Ne vemo več, kaj je družina. V družini, če še obstaja, je poleg enega otroka vsaj še pes. Ali se res ne moremo posvetiti samo otroku? Najbrž ne, kajti prav zato, da se otrok zamoti, otrok potrebuje psa. Staršem je to izgovor, da se jim ni treba posvečati otroku. In res. Posvečanje vzgoji otroka, učenju za življenje je veliko zahtevnejše. Nič nimam proti živalim, težava je v tem, da ne vemo več, kaj je starševska vloga in dolžnost. Vse bi radi naprtili šoli, vzgojo, učenje in tudi odgovornost. To je značilnost povprečnih staršev v Evropi poleg seveda dirke za denarjem.
Fašizem in nacionalizem?
Kaj se nam torej dogaja? Govoriti o narodu, poudarjati pomen njegove identitete ne smeš, ker je to nacionalizem. Tudi pisati o tem ne smeš, ker si fašist. Ali smem biti ponosen na svoj jezik, kulturo, glasbo? Ali je tudi to prepovedano? Očitno je to vsaj nezaželeno, če imam v mislih starajočo se Svetlano Makarovič ali novinarko Jeleno Aščić, ki se spotikata ob narodnozabavno muziko in jo imenujeta »turbofolk« oziroma »goveja muzika«. Res je, da ni vsa dobra, a tudi klasična glasba ni vsa dobra, da o roku in drugih zvrsteh ne pišem. Stvar okusa. Je pa to naša glasba in mnogo je dobre in značilne za naš podalpski, mnogokrat malo zagrenjen in sentimentalen čustveni svet. Žal je v zadnjem času celo nekdanja vodja protokola RS Ksenija Benedetti v intervjuju na radiu prostodušno priznala, da posluša vse razen slovenske narodnozabavne glasbe. Razumem in tudi sprejemam, ker tega ni okarakterizirala s prej navedenimi izrazi. Ob tem pa se sprašujem, ali bi si kot medijsko znana osebnost to upala izreči na Hrvaškem, v Srbiji? Kaj mislite? Kakšen odziv bi doživela? Kje je naš ponos?
Na vse to, še posebej na ponos, nas je na posvetu o identiteti Slovenk in Slovencev 30. junija 2023 v okviru Slovenskega svetovnega kongresa opomnil gost iz Koroške dr. Karl Hren. Med drugim nam je povedal, da na Koroškem učitelji v slovenskih šolah otroke učijo o domoljubju, narodu, slovenski državi. Koliko imamo tega v matični domovini? Spraševal se je o našem ponosu. Zakaj te zavesti pri naših učiteljih ni? Ali jih je strah? Pred kom in zakaj? Ali kot družba kaj delamo na tem?
Opozorila glede identitete
Ob tem je nujno prebrati intervju z Borisom Pahorjem iz leta 2019. Rdeča nit tega pogovora je bila naša, slovenska identiteta. Opozoril je na to, da zreli narodi z jasno identiteto laže sobivajo, saj je pri njih manj želje po nadvladi. Dodal je, da je prva dolžnost odraslega človeka, da ostane zvest svoji identiteti, svojemu narodnemu izviru, in dodal, da Slovenci ne bomo obstali, če ne bomo prepričani o svoji identiteti! Poudaril je tudi našo obvezo, da to prenašamo na mlajše. Vse to je izpostavil kot nasprotje stališču Edvarda Kardelja, ki je bil prepričan, da narodna zvestoba vodi v nacionalizem. Boris Pahor je ob takem stališču razmišljal, da je narod, ki spoštuje svoj narodni princip, ki spoštuje svoj jezik, kulturo, zgodovino, zemljo, zaveden, kar pa ni nikakršen nacionalizem.
Na strokovnem posvetu Slovenska narodna identiteta je akademik prof. dr. Peter Štih, dipl. zgodovinar, predsednik SAZU, poudaril, da mora v Sloveniji vsak državljan imeti pravico študirati v slovenskem jeziku globalizaciji in digitalizaciji navkljub. Ob tem je poudaril tudi, da sama jezikovna kontinuiteta še ne pomeni narodne identitete.
Tudi dr. Dejan Valentinčič, dipl. pravnik, je izpostavil, da smo Slovenci vzpostavili narodno zavest, ki temelji na kulturi in jeziku. Poudaril je, da Slovenci nismo bili nikoli šovinistični. Res je tudi, da se jezika lahko nauči vsak in zato še ni Slovenec. Jezik torej ni vse, kar sodi k identiteti.
Prof. dr. Andrej Fink, dipl. pravnik, nas je opozoril, da se narod presoja po svojih lastnih vrednotah. Po njegovem identiteta ni enobarvna; gre za zmes naroda, kulture, jezika. Opozoril je na pomen zgodovine naroda, skupno ozemlje in vrednote ter pripomnil, da brez vrednot ni kulture. Opozoril je na to, da če človek ne ve, kdo je, ne more spoštovati sebe in izgubljeni ljudje ne prispevajo k sožitju.
Potrebujemo narodne prebuditelje
Včasih smo imeli narodne prebuditelje, duhovnike, ki so začeli ustvarjati našo identiteto, jezik, kulturo naroda in jih, vsaj navidezno, slavimo še danes. In kje smo s svojo identiteto v resnici danes? Smo prestrašeni, zavrti in si ne upamo zastaviti svoje besede za naš jezik, glasbo, domovino. Očitno še vedno čutimo posledice komunizma, ko so nas na vsak način hoteli spraviti v lonec »jugoslovanstva«. Smo majhen narod, narod s svojim jezikom, ampak nikoli nismo gojili nacionalizma. Ustvarili smo svojo državo in bodimo na to ponosni. Opozarjajmo na to, da ni vse, kar si nekdo izmisli, umetnost ne glede na ideološko sestavo komisij, odborov. Opozarjajmo na pomen našega jezika, ki nam ga je uspelo obdržati kljub večnim pritiskom na območju med Germani in Romani. Ne sramujmo se naše narodnozabavne glasbe, ki je prodrla v nasprotju z našimi številnimi umetniki v Evropo, predvsem v alpski svet. Nehajmo se bati, če nas zaradi zavzemanja za našo lastno identiteto tisti, ki jim do tega ni, imenujejo nacionaliste, celo fašiste. S tem le kažejo, kam sodijo.
Ali spet potrebujemo narodne prebuditelje? Vsekakor!
