Slovenija zmaguje, diktatorji v opoziciji

Piše: Davorin Kopše

Trideset let je minilo od razglasitve samostojne in neodvisne Republike Slovenije na podlagi ljudske volje in mineva trideset let od napadov vojske bivše države na vitalne cilje takrat pravkar rojene države. Ponekod z rahlim zamikom, drugje pa v sprotnih spopadih, so naše sile zmagovale in v nekaj dneh prevzele pobudo na celotnem ozemlju. Zmerjali so nas z brutalnimi napadalci, kjer smo mi doma, oni pa so bili le gostje. V Jugoslaviji močno dominantne vojaške enote smo potisnili v vojašnice, nazadnje pa smo jih pregnali s svojega ozemlja. Njihova politika je obmolknila in mlada država se je vključila v mnoge mednarodne integracije. Po treh desetletjih doživljamo odmeve takratnega dogajanja. Predvsem zadnjih nekaj let so ponovno začeli dvigovati glave in poskusili dominirati. Diktatorji in njihovi nasledniki so poskušali na novo prevzeti pobudo, vendar so bili na podlagi zrele politike, ki ima podlago v volji ljudstva, prisiljeni oditi v opozicijo.

Natanko trideset let po razglasitvi samostojne in neodvisne demokratične Republike Slovenije, ki je bila razglašena na Trgu republike v Ljubljani, smo na istem mestu doživeli odlično proslavo. Ta je vsebovala točke s pogledom na dogajanja pred tridesetimi leti, kulturne vložke, evropsko noto in topel odziv občinstva. Prvič v tridesetih letih so bili v živo na dogodku predstavniki vseh sosednjih držav, ki so z odra nagovorili slovensko in širšo javnost. Vsi po vrsti so izrazili navdušenje nad dosežki Slovenije v osamosvojitvenem času in vsem pretečenem času po osamosvojitvi. V nasprotju z vsemi škodoželjnimi podtikanji slovenske opozicije so pokazali naklonjenost in priznanje slovenski vladi in njeni politiki. Prav tako niso skrivali prepričanja, da bo Slovenija v tej politični sestavi uspešna v času šestmesečnega predsedovanja Svetu EU.

Slovenija praznuje, ves svet je z njo, prevratniki razgrajajo
Predvsem na socialnih omrežjih smo lahko spremljali velikansko podporo sveta, ki je to podporo izražal z osvetlitvami svojih znamenitosti v slovenskih barvah. Kaj to pomeni, sem si najlaže predstavljal, ko sem videl na ta način osvetljen CN Tower v Torontu. Gre za razgledni stolp ob jezeru Ontario, ki s svojimi več kot 550 metri štrli proti nebu daleč čez višino več deset nadstropnih stolpnic. To je veličasten pojav, kot je veličasten trenutek v srcu, ko to vidiš in veš, da je tam daleč čez veliko lužo vse to posvečeno prazniku tvoje države, njenim ljudem in dosežkom. Podobno se je zgodilo še v mnogih svetovnih mestih. Osvetlili so Kip Kristusa Odrešenika nad Riom de Janeirom, osvetlili so mostove, vodomete, stolpnice in stolpe od Amerike, Japonske, Avstralije do Rima, Londona in Zagreba ter drugod. Čudovito.

V istem slovenskem mestu kot se je odvijala državna proslava, so imeli na Tromostovju (omenjanje Prešernovega trga v povezavi s tem je že skoraj perverzno) svoj dogodek prevratniški zagovorniki razpadle Jugoslavije in zavezniki agresivne KUL opozicije, ki bi se rada preko ulice in ne glede na žrtve ponovno povzpela na oblast. Na ta način pridejo na oblast diktatorji, zato je primerno reči, da so v Sloveniji diktatorji v opoziciji.

Shod protislovensko mislečih na Tromostovju so poimenovali alternativna proslava. Če pogledamo, kaj se je tam dogajalo in če vemo, da alternativa pomeni situacijo v kateri se je treba odločiti med dvema možnostma katerih ena izključuje drugo, lahko vidimo, da nek paralelni dogodek ne more biti alternativa. Pravijo pa, da imajo v svojih vrstah zbrane razumnike, celo pesnike in pisatelje. Če bi bila torej njihova predstava alternativa proslavi, bi morali proslavo izključiti – ne bi je smelo biti. Ampak se je odvila, čeprav bi jo oni seveda radi izključili oziroma preprečili ali vsaj preglasili, kar bomo videli v nadaljevanju.

Pustimo jezikovne formalnosti in se posvetimo vsebinskim dejstvom. Njihov shod je bil enako kot vsi pretekli petkovi shodi neprijavljen in zato nezakonit. Začel se je z incidentom, kjer je organizator in vodja petkovih protestov Jaša Jenull zahteval, da policija odstrani skupino, ki se je tam želela izražati z drugačnimi stališči. Ob zahtevi je celo zagrozil, da bo to majhno skupino trinajstih članov odstranila množica. Policija je postopala kot je zahteval Jenull, kar je pod drobnogledom preiskave na Policijski upravi Ljubljana, ki jo je zahteval direktor policije Anton Olaj. Policija naj bi se namreč že pred Jenullovim vpitjem in grožnjami odločila posredovati, ta pa je to le izkoristil za svojo promocijo. Že sama odreditev preiskave potrjuje sum, da policija ni vsega izvršila povsem v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili, zato ne morem podrobno komentirati. Kakorkoli, Jenull in njegovi objavljajo prenose v živo na Facebook strani Piščalka, od koder je bil posnetek tega dogodka za nekaj dni umaknjen. Ni znano, ali je bil do ponovne objave tudi v katerem delu spremenjen.

Po načinu izvedbe in po vsebini Jenullov dogodek vsekakor ni bila proslava. Tako množica kot nastopajoči so ves čas ponavljali znane zahteve po zamenjavi vlade in ponavljali nesmiselne obtožbe, ki jih ponavljajo vsak petek že od nastopa aktualne vlade. Šlo je za še en petkov protest, na katerem pa so imeli zaradi izvedbe državne proslave priložnost novega načina izvedbe primitivizma. Del protestnikov se je ob začetku državne proslave čredno napotil proti prireditvenemu prostoru na Trgu republike. V njihovi nameri, da bi motili proslavo, jih ni ustavil noben moralni zadržek, ampak jih je ustavila šele policija z ograjo. Nekateri so se obesili nanjo kot se obešajo določene živalske vrste in z žvižgi in vpitjem pokazali svoj primitiven značaj celo med minuto molka v počastitev in spomin padlim v vojni za Slovenijo ter med igranjem slovenske himne. Ves civiliziran svet v tem času stoji, miruje in molči, KUL protestniki, ki jih podpira politična KUL opozicija, je tudi v tem primeru sramotna izjema.

Politika in delo zmagovalcev
Medtem dva politika Janez Janša in Borut Pahor na najvišjih položajih v državi, ki sta sicer na nasprotnih političnih bregovih, sodelujeta pri vseh pomembnih dogajanjih. Usklajujeta zunanjepolitična stališča, sodelujeta pri pripravah na predsedovanje Svetu EU, se pogosto skupaj udeležujeta prizorišč pomembnih dogodkov in spopadov v času osamosvojitvene vojne, kjer imata oba govore, našla pa sta tudi voljo in moč za obiske prizorišč vojnih in povojnih zločinov sredi prejšnjega stoletja na obeh straneh. To so dejanja velikih politikov, ki vedo, kaj je prav in kaj je dobro tako za državo kot za vse nas, ki tukaj živimo. Na kratko lahko rečemo, da sta znotraj slovenskih političnih razmer zmagovalca, čeprav svetovnonazorsko ostajata vsak na svoji strani.

V tem smislu sem napisal objavi na Twitterju in na Facebooku, kar je doživelo velik pozitiven odziv. To razumem kot potrditev teze, da narod vendarle ni globoko razklan in da si želi normalizacije. Vsaj na desnem političnem polu je tako, saj imam pretežno desne sledilce. Smer, ki sta jo pokazala in jo kažeta predsednika Janez Janša in Borut Pahor, je torej več kot zaželena in zato prava.

Posebnost slovenskih razmer
V sklepni misli želim povedati, da so predvsem politične razmere v Sloveniji v marsičem posebne. Manjši del prebivalstva poskuša vzdrževati kaotično stanje. Začelo se je z uvedbo diktature leta 1945, ko je zavladala manjšina in tlačila večino, danes manjši del prebivalstva Ljubljane ob petkih razgraja po mestu in s tem zmanjšuje kvaliteto bivanja ostalim meščanom, opozicija pa želi neupoštevajoč večino in koalicijo uveljavljati izključno svoja politična stališča v praksi. Ob vsem tem si drznejo zatrjevati, da je oblast diktatorska.

Kljub vsemu lahko v živo gledamo razvoj in uveljavljanje Slovenije v zadnjem letu in pol. S samozavestno in zato močno zunanjo politiko in diplomacijo si Slovenija utrjuje in na novo gradi podobo uspešne države, ki ve kaj hoče in ki je sposobna videti kaj je interes drugih. Po vseh ocenah imamo s to vlado vse možnosti, da izvedemo izhodno strategijo iz krize po epidemiji kot ena najuspešnejših držav v okviru EU in širše. Slovenija torej raste in se razvija, ekstremni diktatorji pa so v opoziciji. Kot so izgubili oblast, tako naj zbledi njihova agresivna in izključujoča podoba tudi tam. Slovenija si po tridesetih letih zasluži spodobno politiko na vseh ravneh ne glede na pogled na svet – vladajočo in opozicijsko. Vidim Slovenijo, ko se bosta enakovredno izmenjavali na oblasti. Po volji ljudstva, seveda.