Piše: Vida Kocjan
Gospodarski kazalniki Slovenije v letu 2024 razkrivajo mešano sliko. Po podatkih Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) je slovenski bruto domači proizvod (BDP) v tretjem četrtletju zrasel za 1,4 odstotka medletno, kar je v veliki meri posledica izvozne aktivnosti.
Hkrati se Slovenija v primerjavi z državami evrskega območja sooča s težavami, kot so zmanjšane investicije, negotovost v predelovalni industriji in stagnacija v gospodarskem razpoloženju.
Izvoz se je povečal za 8,4 odstotka in je ključen dejavnik gospodarske rasti v državi. Hkrati pa ostaja struktura izvoza ranljiva, saj se močno zanaša na farmacevtsko industrijo in tradicionalne sektorje, kar zmanjšuje odpornost na globalne šoke.
Zmanjšuje se tudi brezposelnost, kar bi lahko nakazovalo stabilen trg dela. Vendar pa ostaja delež tujih delavcev visok (15,8-odstoten), kar opozarja na potrebo po reševanju pomanjkanja domače delovne sile.
Hkrati globok upad investicij v osnovna sredstva (-8,2 odstotka) ovira dolgoročni gospodarski razvoj. V primerjavi z Avstrijo in Nemčijo, kjer so investicije stabilne, to predstavlja strukturno pomanjkljivost slovenskega gospodarstva. Izziv je tudi predelovalna industrija, ki je še posebej prizadeta zaradi nizkega povpraševanja in negotovosti na ključnih izvoznih trgih.
Tu so tudi javne finance. Javnofinančni primanjkljaj se sicer zmanjšuje, vendar je za to predvsem zaslužna višja davčna obremenitev, kar lahko na dolgi rok negativno vpliva na konkurenčnost.
Sklenemo lahko torej, da Slovenija potrebuje bolj ambiciozno gospodarsko strategijo, ki bo spodbujala investicije v visoko tehnološke sektorje in zmanjšala odvisnost od tradicionalnih industrij. Reformni ukrepi za povečanje domače delovne sile, podpora inovacijam in bolj premišljena fiskalna politika bi lahko Slovenijo postavili ob bok najuspešnejšim evropskim gospodarstvom. Ob zdajšnjih gospodarskih kazalnikih pa je jasno, da bo Slovenija brez strateških reform težko presegla povprečno rast evrskega območja.
