Piše: Aleksander Rant
Potem ko so začele iz Sovjetske zveze in drugih komunističnih držav curljati novice, slike in posnetki okrutnega pobijanja ljudi v imenu izgradnje novega človeka, so bili marksistični profesorji in simpatizerji na Zahodu v škripcih. Tovrstnega brutalnega klanja ljudi pač niso mogli zagovarjati kot nekaj dobrega, kot pravičen prehod v brezrazredno družbo, kjer bomo vsi živeli v nekakšni zemeljski utopiji. Zato so se odločili za drugačen pristop, tako imenovani pohod na institucije. Načrt je bil prevzeti birokratski aparat, ki nato odloča namesto ljudi in diktaturo proletariata nadomešča z diktaturo birokratov. V veliki meri jim je načrt uspel.
Če ne verjamete, le poglejte, koliko odločitev je sprejetih demokratično na referendumih, koliko jih sprejme državni zbor in koliko uredb, odredb, direktiv, navodil, kolektivnih pogodb itd. pride iz državne administracije. Kako se je v zadnjih 30 letih spremenila (ali ostala enaka) šola? Kateri državljan se je odločil, da ne potrebujemo strokovnih poklicev? Kateri državljan je implementiral sistem »vsi na gimnazije«, kar je ustvarilo presežen družboslovni kader? En sam – Aleš Gaber. Kdo nam je leta ustavljal projekte razvoja zasebnega zdravstva in zasebnega šolstva? So o tem glasovali državljani ali so tako odločile institucije, ki kljub presežkom nekaterim šolam niso izdale akreditacij za opravljanje javnih programov? Ki kljub izjemnim uspehom nekaterim ambulantam niso podaljšale koncesij? In ne nazadnje, kdo se je odločil, da družina ni več zveza moškega in ženske ter njunih otrok? Ustavno sodišče. In to kljub trikratnemu referendumu, na katerem so ljudje povedali, da si takšne ureditve, kot naj bi veljala sedaj, ne želi. Demokracija je torej odgovorila na vprašanje, kaj je zakon, kaj je družina in kdo lahko posvaja otroke. Tudi znanost (sem ne štejem ideološko zmedenih »strokovnjakov« ideologije LGBT) je jasna. Za otrokov optimalni razvoj sta ključna oče in mati, moški in ženska. Pika!
Znanost je tudi jasna, da gre pri nekaterih odklonskih ravnanjih, denimo transspolnosti, za psihološko motnjo. Opredeljuje jo kot spolno disforijo ali motnjo spolne identitete. Ne znanost ne ljudstvo tega fenomena nista opredelila kot nekaj normalnega, a glej ga, zlomka, birokrati pri Svetovni zdravstveni organizaciji so ugotovili, da transspolnost ni več motnja, pač pa normalno stanje. In tako to zdaj je. Vsak, ki se z novo »definicijo« ne strinja, pa je označen za transfoba. Pa se jih v resnici nihče ne boji iracionalno, kar fobija je.
A vrnimo se še nekoliko v preteklost, k našim marksističnim profesorjem v Evropi. Ti so ugotovili, da se na Zahodu komunistična revolucija ne bo zgodila sama od sebe. Standard ljudi se je od konca 19. stoletja močno izboljšal. Tisti, ki so bili leta 1800 največji reveži, so leta 1970 živeli dokaj dobro življenje. Ideologi marksizma so zato ugotovili, da je revolucijo treba izpeljati prek institucij, dobesedno prisiliti ljudi v revolucijo. Za to pa je bilo treba uničiti stebre zahodne družbe – krščanstvo, nacionalne države, zdravo spolnost in družino. In glej ga, zlomka, danes imamo svet, ki – vsaj institucionalno – sovraži krščanstvo, stremi k nadnacionalnim tvorbam (vsi smo Evropejci itd.), sovraži ljubezen med moškim in žensko, spodbuja pornografijo in vse vrste bolnih spolnih praks in seveda mladim vsak dan razlaga, da so zakon, družina, otroci, ljubezen, preživeli koncepti in da je treba biti napreden, moderen, progresiven.
Žal za ideologe pa se odrasli ljudje še vedno zaljubijo, še vedno kupijo nepremičnino, še vedno v svoje življenje sprejemajo otroke in ljubijo svoje zakonske partnerje. Zato je sedaj čas za naslednjo stopnjo – indoktrinirati najmlajše, otroke. Ker odrasli večinoma ne sprejemajo bolne logike ideologov LGBT, je treba s to ideologijo okužiti najmlajše, najbolj ranljive, najbolj nedolžne. In zato gre pri tej ideologiji – za absolutno zlo. Ker morajo, da sami sebi dokazujejo svoj prav, uničiti življenja otrok. Zakaj? Ker so ti edini, ki jim ne bodo ugovarjali, ker še ne vedo ničesar o spolnosti, o seksu, o družini, otrocih. Ker so edini, ki bodo nekritično sprejemali odklonsko vedenje kot nekaj naravnega. Zato je treba pred kremplji izrojene levice (primer: minister za družino Mesec in njegova potencialna družba domnevnih spolnih predatorjev) rešiti predvsem otroke. Zato se je treba nujno upreti institucionalni diktaturi, ki jo ta hip spremljamo v Sloveniji. Zato je treba tudi ustavnim sodnikom, tistim levičarskim aktivistom, ki so poteptali 53. člen Ustave RS, reči dovolj! Dejansko gre za prihodnost, ki jo bodo gradili naši otroci. Ali bodo gradili zdravo družbo ali pa izrojeno utopično nazadnjaško diktaturo, je odvisno tudi od nas, ki živimo danes.
Aleksander Rant je odgovorni urednik informativnega programa Nova24TV.
