Piše: Marko Špendov
Kolektivni zgodovinski spomin nekega naroda je eden od temeljev njegove državotvornosti. Glavni faktorji, ki takšen zgodovinski spomin ohranjajo, pa so v glavnem mediji in šolstvo. Poudarek določenih zgodovinskih dogodkov (in spomin nanje) ter cenzura drugih ustvarja podobo naroda in države v sedanjosti na podlagi preteklosti. To smo navsezadnje dobro okusili v času po letu 1945, ko se je v glavnem smelo govoriti o NOB in o vsem tistem, kar je pripravljalo pot revoluciji (denimo kmečki upori).
Če natančneje pogledamo sedanje razmere, bi morali imeti ves čas pred očmi temeljne dogodke iz časa slovenske pomladi, ki so privedli do nastanka samostojne države. Nekje do letošnjega dneva državnosti smo morda to res okušali, po osrednjem praznovanju pa smo se znova vrnili v običajen tok dogajanja. Medtem ko sosednja Hrvaška na najvišji ravni obeležuje dogodke, povezane z domovinsko vojno, se zdi, kot da Slovenija nima ničesar več za praznovati. Morda je to povezano z dejstvom, da je bila osamosvojitev leta 1991 zgolj manj pomembna stopnička v razvoju dediščine NOB, ki naj bi si za cilj zadala samostojno demokratično Slovenijo, katere temelje naj bi postavili politiki, kot so npr. Edvard Kardelj, Boris Kidrič, itd. Zato velikokrat lahko zasledimo članke o tem, kako je konec osemdesetih let stara komunistična elita postavila temelje slovenske državnosti. Tako smo nedavno lahko brali izjave, kako je temelje varovanja človekovih pravic in svoboščin v moderni Sloveniji postavil nedavno umrli profesor na pravni fakulteti dr. Ljubo Bavcon. Povprečen Slovenec bi si iz tega stališča lahko oblikoval precej pesimistično podobo o nasledstvu demokratičnih sil, ki so nastale od leta 1989 naprej, češ da gre za motnjo v razvoju tega, kar je bilo tako ali tako že vnaprej predvideno.
SR Slovenija kot hibrid med državo in provinco
Razvoj dogodkov v času po Titovi smrti pa kaže na to, da je bila za slovenske komuniste stvarna opcija slovenskega državotvornega razvoja vendarle Jugoslavija. Ne glede na to, da je zadnja jugoslovanska ustava iz leta 1974 republikam v duhu pravice do samoodločbe formalno podelila status nekakšne države v državi, dejansko pa so bile republike še vedno zgolj province, v duhu demokratičnega centralizma nekakšni otomanski vilajeti, kjer so bili centri odločanja izven teh provinc, vodstvu province pa je bilo zaupana samo izvedba ukaza iz centra. Slovenija denimo kljub ustavnemu statusu države ni imela statusa subjekta mednarodnega prava, kar sedaj znotraj EU nedvomno ima. Edvard Kardelj, ki je sicer menil, da je bilo slovensko nacionalno vprašanje z vključitvijo v socialistično Jugoslavijo dokončno rešeno, je računal, da bo nova, hibridna federacija pomagala rešiti mednacionalne napetosti. Vendar je dogajanje konec osemdesetih let pokazalo, da temu ni bilo tako. S Titovo smrtjo je JLA postala tako rekoč še edini vezni člen federacije, ki jo je vodilo predsedstvo z enoletno rotacijo predsedovanja republik in pokrajin (skupaj je bilo v enem ciklu osem predstavnikov v jugoslovanskem predsedstvu). SR Slovenija je tako znotraj SFRJ predsedovala dvakrat, najprej v začetku osemdesetih s Sergejem Kraigherjem, nato pa konec osemdesetih let še z dr. Janezom Drnovškom.
Vendar je centralistično usmerjeni del Jugoslavije menil, da je ustava iz leta 1974 preveč ohlapna in zagotavlja premajhno kohezivnost države. Zato je v drugi polovici osemdesetih let v proceduro prišel predlog ustavnih sprememb, ki bi okrepil federacijo na račun njenih članic. Tako kot pri debati o t. i. skupnih jedrih v šolstvu je bil glavni faktor upora znova civilna družba. Po dokaj burnemu dogajanju z objavo slovenskega nacionalnega programa v 57. številki Nove revije je Društvo slovenskih pisateljev skupaj s kolegi iz sociološkega društva reagirali s predlogom nove republiške ustave, kar je leta 1988 objavil Časopis za kritiko znanosti. Predlog je spet naletel na silovito kritiko partijskih struktur in transmisij, tako kot pri Novi reviji 57. V nasprotju z mišljenjem civilne družbe je slovenska socialistična skupščina še v začetku leta 1989 hlapčevsko pritrdila predlogom sprememb jugoslovanske ustave. Ko pa je nato prišlo do ustanovitve prvih novih političnih organizacij, ki so kasneje tvorile jedro Demosa, in ko se je v Srbiji »zgodil narod«, medtem ko je Slovenija dočakala Majniško deklaracijo (kmalu pa tudi t. i. Temeljno listino, ki ji je bila sicer precej podobna), je prišlo do preobrata tudi v republiških partijskih strukturah, ki so potrebovale zunanjega sovražnika, da bi lahko poenotile narod. Zato so konec septembra 1989 s sprejemom »seperatističnih« amandmajev k republiški ustavi izzvale Beograd. Sledila je napoved mitinga resnice, ki je bil nato sicer odpovedan.
Tudi leta 1991 ni šlo brez kolaboracije
To seveda ne pomeni, da so partijske strukture v Sloveniji spremenile mišljenje in odnos do Jugoslavije. Po plebiscitu konec leta 1990 se je namreč pokazalo, da si slovenske politične stranke precej različno tolmačijo izid plebiscita. V izredno intenzivni pripravi na dan D (zgodil se je sicer 25. junija 1991) so nato po Deklaraciji za mir sledili drugi škandalozni dogodki. 12. junija 1991 se je na enem od svojih obiskov v Ljubljani jugoslovanski premier Ante Marković na zaprtem sestanku srečal s predstavniki tedanje slovenske opozicije. Iz slednje so sicer ves čas prihajala glasna opozorila, naj se Demosova vlada vendarle ne obnaša preveč arogantno do zveznih oblasti, saj je Marković morda ključ do rešitve pri uresničitvi plebiscitnega rezultata. Opozicija pa vendarle ni želela tvegati s tovrstno preostro kritiko na račun vlade, ker bi si sicer lahko v tem času povsem zapravila zaupanje javnosti. Vendar je kljub temu gradila na znani oceni Milana Kučana, da pot Slovenije v EU vodi le preko Beograda. Ne glede na to pa je Školčeva LDS celo v času vojne za Slovenijo skoraj pregorela v želji, da bi slovensko vlado razglasila za agresorja, JLA pa za žrtev.
Vsekakor so mnogi v slovenski politiki napeli vse sile, da projekt osamosvojitve ne bi uspel, in se že pred tem hlapčevsko klanjali Beogradu. Lahko se vprašamo, kje je glavni razlog za to. Morda je bil v tem, da za komuniste nacija nikoli ni bil cilj, ampak zgolj sredstvo v razrednem boju. To se je kazalo v tistem času in to se kaže tudi dandanes. Še zlasti v primeru obiska delegacije Evropskega parlamenta z razvpito nizozemsko poslanko. A o tem nekoliko kasneje.
Evropska unija kot nova Jugoslavija?
Preden se namreč sploh lotimo te problematike, velja nekoliko od blizu pogledati politični razvoj Evropske unije. Slednja se je začela bolj odločno širiti po maastrichtski pogodbi leta 1992, takrat je tudi dobila nekoliko bolj »naddržavno« formo. Slovenija se je tej evropski družini pridružila leta 2004, a ključno je bilo, ko so v evropsko integracijo vstopile nekatere večje države, kot sta npr. Madžarska in Poljska, torej dve tranzicijski srednjeevropski državi z izkušnjo komunizma. Ko se je pokazalo, da obe državi mislita resno opraviti s tranzicijo in da stavita na konservativne vrednote, je s tem prišlo do neizbežnega konflikta s t. i. jedrno Evropo. Izkazalo se je namreč, da srednjeevropske države, ki so si pred tremi desetletji izborile politično svobodo, v Evropsko unijo niso prišle zato, da bodo enostavno prekopirale mentaliteto ideologije »woke«, ki se je zajedla v bruseljske politične strukture, celo v del Evropske ljudske stranke. Ker pa te države predstavljajo številčno dokaj močan odpor, je s tem nastala težava za »jedrno« EU, ki bo brez Velike Britanije celo s staro Miloševićevo taktiko »en človek, en glas« težko premagala srednjeevropsko os. Tudi od tod izvirajo sodobni konflikti na relaciji Bruselj-Budimpešta in Bruselj-Varšava. In zadnje čase tudi Bruselj-Ljubljana.
Zagotovo slovenski premier Janez Janša ni prvi in edini, ki si je upal bruseljski (evro)birokraciji povedati tudi kaj bolj konkretnega od zgolj vljudnostnih fraz, ki smo jih navajeni na diplomatskem parketu. Vendar smo medtem že nekoliko pozabili, da je v perspektivi evropskega proračuna za naslednje leto Slovenija izpogajala rekorden izkupiček, sedaj pa se postavlja vprašanje, ali lahko Bruselj s tem denarjem po metodi korenčka in palice izsiljuje Slovenijo, tako kot je Zahod še konec osemdesetih let z donacijami umetno podaljševal življenje že skoraj mrtvi Jugoslaviji (in na to sprevrženost je v začetku leta 1988 v Strasbourgu opozoril dr. France Bučar in si s tem od partijskih struktur prislužil naziv »narodni izdajalec«).
V Bruslju se očitno premalo zavedajo, da je EU še vedno zveza suverenih držav, ki pa je močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen – spomnimo se finančnih težav Grčije pred leti. In treba je pošteno priznati, da je Slovenija iz krize, ki jo je sprožila epidemije covid19, primerjalno gledano izšla zelo dobro in da je »met puške v koruzo« januarja 2020 naredil uslugo ne samo Sloveniji, ampak celi Evropi. Lahko si o Janezu Janši in njegovemu tvitanju mislimo karkoli, a dejstvo je, da gre za dovolj izkušenega politika, ki zelo dobro pozna Evropsko unijo in tudi ve, kako lahko brani pozicijo slovenske suverenosti pred poseganjem iz »nadcentra«. Kakšen manj izkušen politbirokrat bi verjetno zelo hitro popustil pritiskom v zameno za milijarde iz bruseljske blagajne (v katero, mimogrede, smo najprej veliko vplačali, da smo lahko iz nje dobili). Tudi zato je bilo pričakovano, da se bodo po Poljski in Madžarski začele bruseljske »težave« tudi s Slovenijo brž, ko je v Ljubljani prisegla vlada, ki ni ravno leva (čeprav, po pravici povedano, tudi ni ravno desna). Predvsem zaradi zelo močnega lobiranja »naprednega« dela slovenske delegacije evropskih poslancev. Ki ga nikoli ni bilo v času, ko bi v Sloveniji res potrebovali intervencijo EU zaradi težav z (navidezno) demokracijo – žal te intervencije nikoli nismo dokončali.
Prekletstvo cestne afere
Lahko bi torej rekli, da se na nek način spet obnavlja model t. i. cestne afere iz konca šestdesetih let, ko se je zgodil konflikt med slovensko republiško in jugoslovansko zvezno vlado, torej med predsednikoma obeh vlad Stanetom Kavčičem in Mitjo Ribičičem. Posledice afere, ki je bila zelo verjetno politično zrežirana, so bile strašne predvsem za Kavčiča, saj je bil dejansko obtožen nacionalizma, kar je bil za čase bratstva in enotnosti smrtni greh. Konservativnejši del slovenskih komunistov se je povsem nedvoumno postavil na stran interesov Beograda, to pa je pomenilo ne samo zaton Kavčičeve politične kariere, ampak tudi njegovo osebno marginalizacijo in izolacijo. Ironija je, da je njegove dnevniške zapiske v javnost spravil (poleg Igorja Bavčarja) prav sedanji slovenski premier Janez Janša. Ker pa takšnega mehanizma, kot ga je imela nekdaj ZKJ s Titom na čelu, sedaj ni, skuša globoka država kot nasledstvo zveze komunistov izvajati psihološki »conski pressing« (sicer tipičen košarkarski izraz) ne samo na Janša, ampak na vse, ki so v vladi: ministre, predstavnike koalicijskih strank, poslance, člane in simpatizerje SDS. Izrojenost tega pritiska je šla celo tako daleč, da so njegovi izvajalci poleg nekaterih eklatantnih laži o tem, kako se Evropa zgraža, objavo t. i. Sorosove hobotnice predstavili kot tipičen izraz antisemitizma. In na podlagi tega nato izpeljejo tezo, da je Janša skregan s »celim svetom«.
Seveda tu ni dvoma, da za vsem tem stoji slaba vest zaradi nadaljevanja izdajstva, ki se kontinuirano nadaljuje iz t. i. cestne afere preko slovenske pomladi, pa tudi strah pred tem, da bi slovenska javnost v sedanjem premierju prepoznala kot človeka, ki je postavil meje evrocentralizmu. Za nosilce slednjega je to lahko strašen udarec, saj bi se s tem pokazalo, da imajo težnje prenovljenega demokratičnega centralizma v evropski preobleki veliko nasprotnikov in jih bo tako veliko težje uresničiti. Zato je bilo potrebno sprožiti dimno zavezo s preventivnim napadom na premierja in vlado na vseh frontah, kar je samo dokaz več, da globoka država ni izmišljotina. Janša je tu hvaležna figura za napad v smislu pregovora Hic Rhodus hic salta (slovensko: Tu je Rodos, tu skoči), ker je mogoče z napadom nanj pritegniti v fronto proti njemu tudi nekatere iz desnega tabora, denimo Ljudmilo Novak.
In za konec: si predstavljate, da bi slovensko samostojnost ustvarjali v takšnih okoliščinah, kot jih imamo sedaj? Slovenci bi verjetno za vsaj deset let padli v popolno izolacijo, naš status (in standard) pa bi bil verjetno še sedaj slabši od Čečenije.
Marko Špendov je politolog, zgodovinar in publicist.
