Piše: Gašper Blažič
Da je zgodovina učiteljica življenja, ni dvoma. T. i. oktobrska revolucija (pravzaprav novembrska), ki je pomenila pohod boljševikov na oblast in novo dobo ruskega imperializma, se je zgodila manj kot mesec dni po zadnjem Marijinem prikazovanju v Fatimi (13. oktobra 1917).
Med Marijinimi sporočili pa močno izstopajo prav tista o Rusiji. Naročilo o posvetitvi Rusije Marijinemu brezmadežnemu srcu je bilo – brez izrecne omembe Rusije v besedilu – izvedeno skoraj s 70-letno zamudo, tj. leta 1984. In zdi se, da je sovjetski primež takrat res začel popuščati, na oblast je prišel reformist Mihail Gorbačov, ki je začel umikati čete iz Afganistana in Vzhodne Evrope ter oznanil, da nove Jalte ne bo in da bodo narodi o svoji prihodnosti odločali sami. Novi ruski voditelj Boris Jelcin pa je že pred slovensko osamosvojitvijo delegaciji iz Ljubljane na obisku v Moskvi dal vedeti, da Ruska federacija ne glede na tradicionalno zavezništvo med Rusi in Srbi ne bo ovirala slovenskega odhoda iz Jugoslavije. Z začetkom leta 1992 se je Sovjetska zveza – skupaj s »sestrsko« SFRJ – poslovila. Posledice Stalinove vplivne cone pa so ostale: Trst in Gorica sta ostala na italijanski strani, slovensko ozemlje pa je prepredeno s komunističnimi morišči. Leta 1948 je Josip Broz – Tito sicer prelomil zavezništvo s Stalinom in svojo državo usmeril k »tretjemu svetu« (Gibanje neuvrščenih), vendar pa je njegov režim še vedno tekmoval s sovjetskim glede zvestobe revolucionarni represiji. No, znani verz iz naslova so kljub temu malce popravili: namesto »sovjetska« so vnesli pridevnik »svobodna«. Vsaka podobnost z današnjim pomenom s(S)vobode na oblasti verjetno ni samo naključna.
Vendar pa je prihod nekdanjega oficirja KGB Vladimirja Putina na oblast leta 2000 znova prinesel počasno obnovo imperializma, kar se je bolj opazilo po Jelcinovi smrti. Nekdanji svetovni šahovski prvak Gari Kasparov je v knjigi »Zima prihaja« opisal vzpon in obnovo totalitarno-imperialistične drže ruskega despota, ki mu je Zahod tako rekoč jedel iz roke, tako kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja tedanjemu nemškemu kanclerju Adolfu Hitlerju. Začetek aktivne vojaške agresije na Ukrajino pred dvema letoma je naivne Zahodnjake vendarle nekoliko streznil. A prepozno. Veleposlanik Republike Poljske v Sloveniji, njegova ekscelenca Krzysztof Olendzki, je februarja v intervjuju za katoliški tednik Družina zelo jasno dejal, da vojna z Rusijo ni stvar prihodnosti, ampak se že dogaja ne »le v medijskem prostoru z dezinformacijami, temveč tudi z destabilizacijo družbenih razmer v številnih evropskih državah, ustvarjanjem delitev in s spodbujanjem družbenih napetosti in sovraštva v družbi med različnimi skupinami. Ruska vojska se osredotoča zlasti na nevojaške, hibridne dejavnosti. Ta vojna ni le stvar Poljske, pač pa vse Zahodne Evrope, tudi Slovenije. Veliko ljudi v Sloveniji se tega ne zaveda, prav tako ne veliko politikov – so del igre, ki jo igrajo Rusi.«
Ne gre za pajace, ki jim Putin direktno nakazuje denar. Denar, preden pride od naročnika do izvajalca, se namreč kar nekajkrat opere.
Ob tem se velja vprašati, koliko tovrstnih agentov deluje pri nas in na kakšen način »pripravljajo prostor« z javnomnenjskim »friziranjem« tega, kako je pri nas zdravništvo do skrajnosti skorumpirano in pod vplivom globalnih korporacij, kako je Evropska unija za Slovenijo škodljiva, in predvsem, kako je slovenska politična elita, »leva in desna«, pravzaprav bratovščina »enih in istih«. Skratka, vsegliharstvo, ki ga javnomnenjsko usmerjajo odposlanci za posebne naloge. Tu odpade naivno mišljenje, da gre za pajace, ki jim Putin direktno nakazuje denar. Vedeti je treba, da se denar, preden pride do izvajalcev, kar nekajkrat »opere« in pravzaprav nihče ne ve, da je v ozadju ruski kapital. Navsezadnje, legendarna knjiga Stephena Kocha »Dvojna življenja« − leta 1995 je izšla tudi v slovenskem prevodu − opisuje delovanje sovjetskih vohunov pri pridobivanju naklonjenosti zahodnih razumnikov. Nemški komunist Willi Münzenberg, eden od soustanoviteljev Kominterne in voditelj v sistemu marksistično-leninistične moči zunaj Rusije, je namreč imel še posebej vplivno vlogo v zarotah, manevriranju, propagandi in tajnih političnih dejavnostih vse do izbruha druge svetovne vojne. Na Zahodu, se razume.
In sedaj nagradno vprašanje: koliko takšnih Münzenbergov imamo sedaj v Evropi in tudi v Sloveniji, da pripravljajo teren za prihod Rusov v slogu Prage 1968? Verjetno se nam niti ne sanja ne in morda bomo kasneje presenečeni, kdo vse je na skrivaj deloval v zvestobi Kremlju z namenom, da se Slovenija znova vrne v sovjetsko vplivno cono, v kateri je bila leta 1945.
