Piše: Dr. Dimitrij Rupel
Pred nekaj dnevi sta se v Ženevi srečala Vladimir Putin in Joseph Biden. Komentatorji so se spraševali, ali je bil sestanek podoben uspešnemu sestanku med Reaganom in Gorbačovom, ki se je prav tako v Ženevi zgodil 19. novembra 1985. Ameriško-sovjetska oz. ameriško-ruska srečanja so bila tudi manj uspešna, npr. dunajsko srečanje med Hruščovom in Kennedyjem 4. junija 1961. Avgusta tega leta so začeli graditi berlinski zid, naslednje leto (16. oktobra 1962) pa je izbruhnila kubanska kriza. V Jugoslaviji se je leta 1961 na Titovo pobudo in v režiji Dobrice Ćosića začela kampanja o “premagovanju” republiških in narodnih meja, v katero je odločilno, z zagovorom slovenske avtonomije posegel Dušan Pirjevec. O jugoslovansko-sovjetskih in o slovensko-ruskih odnosih je treba razpravljati na ozadju teh zgodovinskih podatkov. Titova Jugoslavija, ki je bila koncipirana kot podružnica Sovjetske zveze, je v zvezi s to državo doživela nekaj napetih let, ki pa so bila bolj kot leta sporov – leta nesporazumov. Jugoslavija nikoli ni opustila glavnih sovjetskih/komunističnih načel oz. metod. Slovenija pa se je Rusiji – ob oddaljevanju od ZDA – presenetljivo približala predvsem po letu 2008.
Slovenija in Rusija sta si bili v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja (1990-1999) v marsičem podobni. V obeh primerih je bil odpravljen monopol komunistične partije in v obeh primerih je prišlo do razpada zvezne države oz. do državne samostojnosti. Slovenija se je od Rusije razlikovala po tem, da je na ta način prvič v zgodovini prišla do samostojne države, predvsem pa je bila nekoliko manjša in nekoliko šibkejša. Pač pa sta si bili državi podobni po tem, da v njima ni bilo posebnih napetosti. V Rusiji je sceno obvladoval Boris Jelcin, v Sloveniji sta jo obvladovala Lojze Peterle in Janez Drnovšek, Milan Kučan pa je bil (v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja) razmeroma kooperativen.
Prvo desetletje enaindvajsetega stoletja je bilo bolj nemirno, vendar je vseeno minilo – vsaj do leta 2008 – v znamenju stabilnosti in sodelovanja, ki ga simbolizirajo slovenski sestanek Putina in Busha, na predsedniškem položaju mirni prehod od Kučana na Drnovška, ustanovitev “Sveta Rusija-NATO” (2002), uspešen referendum leta 2003 in vključitev Slovenije v EU in NATO. Nato je leta 2004 prišlo do Janševe vlade, ki je pri tranzicijski levici zbujala vse mogoče zadrege. Leta 2007 se je – z izvolitvijo Danila Türka za predsednika RS in pred slovenskim predsedovanjem EU – začel stampedo z različnimi peticijami in obtožbami. Po koncu predsedovanja se je Slovenija prebarvala v rdečo barvo, Putin pa je razširil meje Rusije na račun Gruzije. Leto 2008 je bilo zadnje mirno, stabilno in kooperativno leto. Takrat je Slovenija v imenu EU sodelovala na sestanku gospodarskih velesil plus Rusije – G8 (ne G7). Leta 2009 je nova slovenska vlada zaostrila odnose s Hrvaško in naredila nekaj škodljivih zunanjepolitičnih potez, ki so se kopičile vsaj deset let, pravzaprav vse do pomladi 2020.
Tuji komentatorji ocenjujejo, da je Putin v zadnjih dvajsetih letih (po intervencijah v Gruziji, Ukrajini in Belorusiji) uspel približati Rusijo nekdanji Sovjetski zvezi, katere razpad je večkrat glasno obžaloval. V Sloveniji so se problemi zgostili v režiji treh predsednikov vlade (Bratušek, Cerar, Šarec). Danes G8 ne obstaja več, v Sloveniji pa se je razdivjal kulturni boj.
Neprimerne primerjave voditeljev
Ruski predsednik Vladimir Putin je 25. aprila 2005 izjavil, da je bil razpad Sovjetske zveze (1991) “največja geopolitična katastrofa stoletja“[1], nemški Der Spiegel pa je pred nekaj dnevi napisal, da se “Putinova Rusija po dveh desetletjih počasi premika nazaj tja, kjer se je pred tremi desetletji nehala Sovjetska zveza”.[2] Timothy Frye se je v najnovejši številki ameriške revije Foreign Affairs razpisal o “putinologiji” in o sistemih “personalistične avtokracije”, ki jo je primerjal z enopartijskimi in vojaškimi režimi. Med personalistične avtokracije je poleg Putinovega uvrstil še režime madžarskega Viktorja Orbana, filipinskega Rodriga Duterteja, turškega Recepa Tayyipa Erdogana in venezuelskega Nicolasa Madura pa voditelje bivših sovjetskih republik Azerbajdžana, Belorusije, Kazahstana, Kirgizije, Tadžikistana, Turkmenistana in Uzbekistana. Ameriški avtor šteje personalistične avtokracije – v primerjavi z vojaškimi in enopartijskimi – za njihove voditelje manj varne režime, saj imajo premoženje in vpliv samo toliko časa, dokler so na oblasti.[3] Slovenskega (analitičnega) bralca, ki je bil od nekdaj iz razumljivih razlogov pozoren na dogajanje v Sovjetski zvezi in Rusiji, nujno zanimajo primerjave med SZ in Jugoslavijo, med Rusijo in Slovenijo, navsezadnje pa tudi primerjave med Rusijo, Madžarsko (Orban) in Slovenijo. Slovenski vladajoči mediji (Delo, Dnevnik, RTV Slovenija, Pop TV…), ne pa tudi ameriški avtor v Foreign Affairs, namreč z Orbanom, ki naj bi bil personalistični avtokrat, primerjajo slovenskega predsednika vlade Janeza Janšo. Sicer je Timothy Frye po mojem mnenju naredil napako, saj je, ko je Putina primerjal z Orbanom, primerjal “jabolka in hruške”. Prvi namreč vlada v predsedniškem, drugi pa v parlamentarnem sistemu. Hujša je seveda – če upoštevamo izenačevanje med Putinom in Orbanom – slovenska primerjava med Orbanom in Janšo, ki – žal – ni samo slovenska, ampak jo slovenska opozicija ob asistenci vladajočih medijev veselo izvaža k svojim istomišljenikom v tujini. Od te primerjave je samo korak do primerjave med Janšo in Putinom, ki bi utegnila biti privlačna dopolnitev slovenske primerjave med Janšo in Trumpom. Janša slovenski Putin?
Nekateri slovenski komentatorji delajo napako, ko poudarjajo “velikanske” razlike med ameriškimi predsedniki (npr. med Bidnom in Trumpom) oz. sploh notranjepolitične razlike v (največjih) državah, kot da bi politiki med svojimi mandati bistveno spreminjali državne usmeritve oz. strateške interese. Niti Američani ne spreminjajo svoje strategije do Rusije, niti Rusi ne spreminjajo svoje strategije do Amerike. Ameriški predsedniki večinoma utelešajo ameriške nacionalne interese, pri čemer se ti interesi oblikujejo v demokratičnih procesih. Do neke mere velja kontinuiteta tudi za Ruse, čeprav je le izjemoma predmet demokratičnih preizkušenj. Rusija nadaljuje tradicijo Sovjetske zveze: Putin bi bil rad kot Hruščov ali Brežnjev. Razlika med ameriško in rusko kontinuiteto je v tem, da ruske razmere po vsem videzu ne omogočajo rednih zamenjav oblasti. Aleksej Navalni ni isto kot Putin in tudi ni isto, kot je bil Biden v času Trumpovega predsedovanja.
Najbližje Putinu je Kučan
Ameriški analitik Frye pripoveduje, kako si Putin zagotavlja absolutno in trajno oblast, tj. izključno pravico tolmačenja nacionalnih interesov. Na oblasti je od leta 1999, s spremembo ustave pa si je omogočil mandat celo po letu 2030. Nič takšnega ne počne Viktor Orban, ki je predsednik madžarske vlade od leta 2010 in je izgubil volitve leta 2002 in leta 2006. In kako je v Sloveniji? Janez Janša je bil predsednik vlade med letoma 2004 in 2008, nato eno samo leto leta 2012 in nazadnje od marca 2020. Večino časa na oblasti ni bil Janša, ampak (kar 3/4 časa po letu 1990) t.i. tranzicijska levica. Bolj kot Janša je Orbanu, sploh pa Putinu podoben Milan Kučan, ki je s svojimi prijatelji in zavezniki vladal podobno in dolgotrajno kot Putin. Kučan je bil predsednik kar trikrat. Vprašati se moramo, katera slovenska koalicija je – kot Putin v zvezi z Gruzijo, Krimom in Ukrajino – podžigala nacionalna čustva v zvezi s Hrvaško? Katera slovenska koalicija se je kljub članstvu v Natu oddaljila od ZDA in se naslonila na Rusijo? Kdo si je v letih tranzicije zagotavljal enodušno podporo glavnih medijev Dela, Dnevnika, Pop TV ali RTV Slovenija? So ti mediji kdaj podpirali desno-sredinske stranke, ko so bile – tisti krajši in vmesni čas – na oblasti? Putinovi neomajnosti je pri nas podobna le levica ali, če smo prizanesljivi, leva sredina. Ta politika na primer nikoli ni izpustila iz rok položaja predsednika republike.
Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.
[1] Putin: Soviet collapse a ‘genuine tragedy’, NBC News.com, 25. aprila 2005.
[2] Christian Esch, “Putin, nächster Akt”, Der Spiegel Nr. 23/5.6.2021.
[3] Timothy Frye, “Russia’s Weak Strongman – The Perilous Bargains That Keep Putin in Power” (Šibki močni človek Rusije – Nevarne kupčije, ki omogočajo oblast Putina), Foreign Affairs, maj/junij 2021.
