Piše: Franci Kindlhofer
Pod tem naslovom je objavil švicarski časopis Neue Züricher Zeitung – NZZ v sredo 21. aprila letos članek, v katerem je bilo govora o non-paperju. Časopis se naslanja na novinarje spletnega časopisa necenzurirano. si in mnenje političnega opazovalca Aljaža Bitenca Pengova. Kako, da se je NZZ naslonil le na te vire si ne morem pojasniti, vsekakor to ni dovolj, da bi si lahko tuj bralec, ki slabo pozna razmerje v Sloveniji, na osnovi tega poročila ustvaril realno sliko o Sloveniji. Pri ocenah poročanja tujih medijev moramo vedno imeti v mislih, da so ta poročila namenjena tujim bralcem in gledalcem, ki takšnih poročil ne morejo sprejemati tako selektivno, kot nekdo od nas, ki razmere v Sloveniji kolikor toliko pozna. Pengov misli sicer, da je ta papir nastal izven Slovenije, da pa je bil Janša zlorabljen kot pismonoša. Dela si pa tudi skrbi, kako bo v naslednjih letih to škodovalo našim odnosom z Bosno in Hercegovino. Pengov je tudi mnenja, da je slovenska vlada s to potezo zmanjšala interes EU članic na predstoječe predsedovanje Slovenije. Zanimivo, da to pot prihajajo največji pomisleki s strani slovenskega novinarja. Sicer bi to ne bilo nič narobe, če bi se časopis NZZ potrudil, pridobiti še kakšno drugo mnenje. To je tudi razlog, da sem se počutil izzvanega, da časopisu odgovorim s pismom bralcev. Če bo objavljeno sicer ne vem, mogoče ga bo pa le ta ali oni urednik prečital.
Tukaj moj prevod pisma za NZZ.
Tistemu, ki je ta non-paper spravil v obtok, je brizanca rezmer v Bosni in Herzegovino gotovo dobro poznana, sicer tega ne bi storil. Stanje v današnji Bosni nas zelo dobro spominja na situacijo v Evropi po koncu prve svetovne vojne. Nejasne, krivične meje in nerešena vprašanja pomešanih nacionalnosti. To je bila takrat dobra podlaga za naslednjo vojno. Mirovna pogodba iz Daytona je bila samo ena zasilna rešitev, da se vojna konča. Takrat bi bila gotovo boljša trajna rešitev, če bi Bosni pomagali agresorsko Srbijo vojaško premagati. Verjetno bi bilo na ta način manj žrtev in trpljenja nedolžnih ljudi in ohranila bi se nedeljena Bosna in Hrzegovina.
Seveda bi bil sedaj vstop v EU neka rešitev, če gledamo članstvo iz stališča, da igrajo v EU državne meje podrejeno vlogo. Na žalost se je pa na tem ozemlju nakopičilo toliko sovraštva, da je rešitev situacije na ta način gotovo še dolga leta nemogoča. Po mojem mnenju to ni dobra ideja, da se razdeljena dežela prevzame v EU. Za EU bi to pomenilo le en dodatni problem. Boljše bi bilo najti posebno rešitev, da se to področje gospodarsko krepi in vsekakor tesneje veže na Evropo s ciljem, da lahko, ob dosegu določene kompatibilnosti z EU, postane tudi popolna članica.
Verjetno se ne motim, če predpostavljam, da je vse to slovenski vladi dobro poznano in, da ne bo nič storila, kar bi nadaljno eksistenco Bosne in Herzegovine ogrožalo. Zgodba o non-paperju da prej slutiti, da je le del masivne medijske kampanje , ki se zadnje mesece širi v Evropi in poskuša, na vsak način uspešno vlado Janeza Janše, deskriditirati. Namreč, sedanja vlada je od prvega dne njenega prevzema odgovornosti izpostavljen masivnim napadom in obtoževanjem ekstremne levice, ki preko svoji evropskih poslancev lansira horor zgodbe o političnem stanju v Sloveniji. Temu botruje tudi to, da je Slovenija majhna dežela, kjer so komaj akreditirani stalni poročevalci, ki bi dnevno spremljali politična dogajanja. Tako je za tuje objave značilno, da so vsebinsko zelo slične. Kar pomeni, da se vsi novinarji poslužujejo le tistih virov, ki se jim najbolj glasno ponujajo. Ravno za nemške novinarje je to porazno, ker jim slovenski državljani očitajo podkupljivost, ker pač vedo, da so nekdanji komunisti navajeni, da rešujejo politične probleme tudi s korupcijo.
Ne razumem tudi razburjenje, kako naj Slovenija, s takšnimi medijskimi predznaki, vodi predsedovanje v EU? Končno je EU skupnost različnih samostojnih držav, ki imajo različna kulturna ozadja in različne zgodovinske izkušnje. Zato sem prepričan, da bi bila zdrava radovednost, kaj bo ta država v času predsedovanja interesantnega tej skupnosti prispevala, mnogo bolj produktivna, kot pa gojenje nekega stalnega nezaupanja, ki nam veje nasproti.
Franci Kindlhofer je podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.
