O istanbulski (pravzaprav carigrajski) konvenciji ste verjetno že kdaj slišali. Šlo naj bi za mednarodni dokument, v katerem naj bi se države podpisnice zavezale k preprečevanju nasilja nad ženskami ter nasilju v družini. To naj bi bil poglavitni cilj in o tem govori tudi propagandni letal (lahko si ga ogledate TUKAJ). Predstavniki Slovenije so jo podpisali brez velikega hrupa in brez obširne javne razprave, zato verjetno le peščica državljanov ve, zakaj sploh gre pri vsem tem. Navsezadnje je od ratifikacije te konvencije minilo že osem let. Veliko več razprave o tem je bilo na sosednjem Hrvaškem.
Verjetno ni naključje, da se dobri in plemeniti cilji vselej radi pojavljajo kot temeljni nameni takšnih in drugačnih mednarodnih konvencij ter sporazumov. In to verjetno velja tudi za zloglasni marakeški sporazum, ki naj bi na human način urejal migrantsko vprašanje in predvsem zaščitil migrante pred samovoljo držav, v katerih gostujejo. O skritih namenih takšnih mednarodnih dokumentov se vsaj javno ne govori. Ker menda ni korektno in ker je treba za uresničevanje temeljnega cilja teh dokumentov tudi kaj žrtvovati. V primeru istanbulske konvencije tudi uvedbo t. i. »družbenega spola«. Kar pravzaprav ni nič nenavadnega, če sledimo razlagi, ki se je pojavila na spletnem portalu 24kul.si: »Istanbulska konvencija je prva mednarodna pogodba v zgodovini Sveta Evrope, kjer pri pripravi niso sodelovale države članice, ampak so jo pripravljale “strokovne skupine”, v katerih so imeli končno besedo radikalni ideologi teorije spola, Svet Evrope pa je na koncu lahko samo sprejel končno besedilo. Skoraj ni bilo več prostora za javno razpravo držav o vsebini konvencije. Države so s sprejetjem konvencije postavili pred izbiro: sprejmi ali pusti.«
Da, vzemi ali pusti. Take it or leave it. Seveda si težko predstavljamo, kaj bi pomenilo, če bi neka država zaradi »obrobnih« lastnosti te konvencije odrekla podpis. Verjetno bi se znašla v zelo hladnem tušu, češ vi se ne borite proti nasilju v družinah, ampak to celo podpirate. In zagotovo je bil to eden tistih pošastnih projektov, kjer države niso imele izbire in je vsebinskim avtorjem konvencije uspelo skozi stranska vrata spraviti dokaj sodobne produkte kulturnega marksizma (v širšem pomenu besede). Povedano drugače: teorija spola se je kot nekakšen računalniški virus preko mednarodne pogodbe prebila v samo osrčje družinske zakonodaje držav, ki so podpisnice te konvencije. To seveda pomeni veliko več manevrskega prostora za delovanje LGBT-lobijev (tudi pri financiranju nevladnih organizacij, ki to agendo podpirajo), hkrati pa zelo zmanjšan manevrski prostor za nekoga, ki bi zaradi lastne vesti odklonil teorijo spola, a bi se s tem istočasno znašel v konfliktu z zakonodajo. Več pa TUKAJ.
Da se je razprava o istanbulski konvenciji pred kratkim znova znašla na dnevnem redu medijskih razprav, ima največ zaslug kar poljski pravosodni minister Zbigniew Ziobro. Slednji je namreč v Slovenijo poslal pismo, v katerem preverja, ali bi se pridružila Poljski pri odstopu od istanbulske konvencije. Poljska tako predlaga, da bi pripravili besedilo nove konvencije, ki bi jo posredovali v podpis in ratifikacijo skupini naslovnikov na mednarodnem parketu, ob tem je že pred meseci napovedal tudi začetek umika Poljske iz kroga podpisnikov konvencije, kar je seveda sprožilo precejšnje proteste tudi v domovini. Jasno, za levico je istanbulska konvencija tako rekoč sveti gral pri uveljavljanju LGBT-ideologije v praksi.
Jasno je bilo, da bo omenjeno pismo sprožilo pravi vihar v kozarcu vode in seveda tudi odziv številnih političnih strank in civilnodružbenih organizacij, predvsem vseh tistih, ki jih upravlja tradicionalno-levičarski gremi, v katerega sta denimo vključena dr. Spomenka Hribar in dr. Darko Štrajn, omenjeni gremi pa se skriva že za več deset forumov, združenj in društev, kar ustvarja vtis množičnosti. No, huronski odziv je bil pravzaprav odveč, če vemo, da niti znotraj sedanje vladne koalicije ne bi moglo biti doseženo soglasje o koraku po zgledu Poljske. Vse skupaj je bilo videti bolj kot repriza znamenitega Hafnerjevega kazalca, s katerim je tedanji komunistični funkcionar in sindikalist na partijski seji v Beogradu leta 1988 žugal Slobodanu Miloševiću, češ, tovariš Slobodan, ne drzni si. Verjetno je bila to bolj oblika pritiska, ki je hitro dosegla učinek. Celo z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki ga vodi član NSi Janez Cigler Kralj, je prišlo sporočilo, da ne vidijo nobene potrebe po kakšni novi konvenciji, ker sedanjo že nekaj časa uresničujejo in menda s tem ni nobenih težav. Zanimivo, celo družbeno angažirani kristjani v njej ne vidijo kakšne velike nevarnosti, pač pa kot del normalnega civiliziranega sveta. Verjetno je to tudi posledica slabega poznavanja krščanskega nauka ter vplivov racionalizma in modernizma, na kar je v zadnji številki Glasnika Kraljice miru znova opozoril Stanislav M. Maršič (št. 4 / 2020, stran 20, glej TUKAJ).
Da je slovenska politika razmeroma enotno podprla istanbulsko konvencijo, dokazuje tudi dejstvo, da je bila konvencija sicer podpisana leta 2011, še v času Pahorjeve vlade, leta 2015 (v času Cerarjeve vlade) pa jo je ratificirala (portal 24kul.si navaja, da je bila ratificirana leta 2012). STA navaja, da je v Sloveniji ratifikacijo na glasovanju konec leta 2014 podprlo 80 tedanjih poslancev, kar je zelo močna večina, ki izpričuje neko enotnost. To pa tudi pomeni, da vse tisto, kar se je skozi stranska vrata prikradlo v konvencijo, očitno neproblematično za velik del slovenske politike. Tudi pomladne, na žalost. In to navkljub dejstvu, da se je o teoriji spola zelo kritično govorilo in pisalo, saj se je leta 2012 odločalo na referendumu o družinskem zakoniku, tri leta kasneje pa še na referendumu o zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Oba zakona, ki sta vsebovala elemente teorije spola ter interese LGBT, sta bila na referendumu zavrnjena.
Pravzaprav smo lahko upravičeno zaskrbljeni, da niti sedanje vladne stranke, vsaj SDS in NSi, v istanbulski konvenciji nista prepoznali skrite pasti, ali kot imamo navado reči, m(M)ačka v žaklju. Že pri družinskem zakoniku se je namreč postavljalo vprašanje, češ ali ne bi tu raje zamižali na eno oko in zadevo sprejeli, saj vendarle vsebuje nekaj zelo dobrih rešitev. A pri tem seveda ne moremo spregledati tipične levičarske tehnologije: vedno bo v nekem paketu hkrati s svojimi LGBT produkti ponujala tudi privlačne rešitve, ki jih vsi radi sprejemamo. Še več: te rešitve so velikokrat bistvo teh paketov – vsaj na zunaj. Tako kot je bistvo istanbulske konvencije zaščita pred nasiljem. In če odrečeš LGBT-agendo, žrtvuješ tudi vse te dobre rešitve. Tako preprosto je to. Kot da bi ponovno obujali spomin na znameniti Kučanov osamosvojitveni govor, v katerem je med drugim rekel: »Temeljna resnica je bila in ostaja, da sta svoboda in dostojanstvo posameznika neločljivi in nedeljivi od suverenosti naroda. Kdor odreka eno, žrtvuje tudi drugo.« Čeprav sem že kot osnovnošolec posnetek tega govora gledal vsako leto najmanj enkrat in sem z vsebino govora globoko simpatiziral, sem prikrite namene teh stavkov začel spoznavati šele mnogo kasneje. In tudi tu se skriva v ozadju to, na kar opozarjam že ves čas: tehnologija paketnih rešitev.
Osebno ne verjamem, da se bo slovenska politika sploh odzvala na »nespodobno« povabilo ministra s Poljske. Verjetno nihče ne bo hotel na tnalo položiti enotnosti znotraj koalicije ali celo znotraj strank prav v trenutku, ko politično podzemlje komaj čaka, da bi dobilo priložnost za prevrat. Zato je to sedaj stvar državljanov oz. državljanskih pobud. Zdi se škandalozno, da tiste nevladne organizacije, ki bi lahko problematizirale skrite pasti istanbulske konvencije, sedaj molčijo. Potrebno je torej čim prej presekati ta gordijski vozel politične korektnosti.
