Piše: dr. Dimitrij Rupel
Situacijo, ki so jo Slovenci doživeli z najnovejšimi izjavami Milana Kučana, Igorja Zorčiča in Roberta Goloba, najbolje opisuje stari dunajski izrek, ki ga je ameriški režiser Gottfried Reinhardt leta 1965 uporabil za naslov svoje filmske komedije, pisec teh vrstic pa za naslov te kolumne. Kučan je namreč – če je verjeti Urošu Esihu in njegovemu članku Demokracija se ruši iz sredine (Sobotna priloga Dela, 18. decembra 2021) – ocenil, “da bodo volitve 2022 odločale o tem, ‘ali bo Sloveniji uspelo iti v pravo, demokratično smer ali pa bo šla v diktaturo‘”. Igor Zorčič je v državnem zboru izrekel še nekaj hujšega: “Paradoks demokracije je, da lahko večina izvoli ureditev, ki je diktatura.” Nastop Roberta Goloba na javni tribuni z naslovom V kakšni državi želimo živeti? je Urša Zupan 16. decembra v 24ur.com opisala z naslednjimi besedami: “To, čemur smo priča od desne vlade, po njegovih besedah ni zrela desničarska politika zahodnoevropske države, ampak fašizem.” “Čas je, da temu rečemo dovolj in jih naženemo stran,” je poudaril in po dvorani se je razlegel bučen aplavz.
“Situacija je brezupna, vendar ni resna,” bi rekli Dunajčani, Ljubljančani pa: “Bilo bi žalostno, če ne bi bilo smešno!” Na tej točki bi lahko začeli razpravo o tem, kaj je smešno in kaj je morda zabavno. To sta dva popolnoma različna pojma, vendar ju mnogi – kadar razmišljajo o njiju in o sebi – ne znajo razlikovati. Mislijo, da so zabavni, vendar so smešni. Značilen primer je bil nekdanji zunanji minister Karl Erjavec. Golobovi občudovalci seveda ne pomislijo, da je bil njihov idol rojen šele leta 1967 in da v primeru, ko govori o fašizmu, v resnici ne ve, o čem govori. Še posebej zanimivo je bilo Golobovo posploševanje, češ, “mi Primorci vemo, kaj je fašizem“. V njegovem času, vsaj do leta 1988 ali 1989, je bila edina ureditev, ki je spominjala na fašizem, jugo-slovenski socializem, od katerega so si sicer starejši Primorci (kot je bil npr. moj oče) obetali, da si bodo z njegovo pomočjo priborili Trst, pozneje pa so bili seveda razočarani.
Za razumevanje zgodovine, ne le fašizma ali socializma, je treba imeti urejene pojme, dejstva in datume. Sprva sem bil seveda nekoliko obupan zaradi ravnanja slovenskega vrhovnega sodnika Branka Masleše, nato pa sem si začel ogledovati datume. Masleša je diplomiral (v Sarajevu) junija 1975, potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu pa ima datum 10. junij 1976. Takrat sem, potem ko sem odslužil vojaški rok, ravno doktoriral, od takrat pa me je – kot se reče – spremljala tajna politična policija Udba. Brala moja pisma, poslušala moje telefonske pogovore, mi sledila na potovanjih in me nadzirala v domačem stanovanju. Kot berem v različnih člankih, je Masleša pravosodni izpit – za katerega je bila v Sloveniji predvidena večletna praksa na sodišču, opravil med služenjem vojaškega roka v Zadru. Povrhu tega se je – kot je napisala Sara Bertoncelj 16. decembra v članku na Novi24tv – “celo vrhovno sodišče izreklo, da pravosodni izpiti republik nekdanje SFRJ v Sloveniji ne veljajo”.
Ovaduštvo mnoge rešilo mučnega služenja vojaškega roka
Na tej točki moram navesti drug primer iz kasarniškega življenja v sedemdesetih letih. Takrat je bilo sicer služenje vojaškega roka, posebej za ljudi z visokošolsko izobrazbo, zelo mučno in dolgočasno. Posamezniki, ki se zaradi slabega zdravja, s pomočjo staršev ali prijateljev niso izognili služenju vojaškega roka, so si lahko olajšali življenje na ta način, da so po vojašnici iskali sovražnike socializma ali privržence meščanske desnice in o njih poročali oficirju, po navadi zastavniku, ki je bil predstavnik Kontraobveščevalne službe KOS. To je bila bratska organizacija Udbe. Poznam primer, ko si je neki šahist (menda je šahist tudi Masleša) prislužil udobno življenje v pisarni Doma armije in mu ni bilo treba hoditi k “nastavi”, na pohode, na stražo, skratka nikamor, kamor so morali hoditi navadni vojaki. To udobje – in nekajletni politični vzpon – si je prislužil z ovadbo in obtožbo vojaškega kolega, da je ameriški agent. Ovadbo na 16 straneh so oficirji in partijski funkcionarji zelo dobro izkoristili. Njihova uporaba ovaduhov je trajala vse do volitev leta 1990.
Ko človek premišljuje o tistih časih, pač ne more razmišljati, kot to počnejo vse bolj številni novinarji in bralci Dela, da je bila osamosvojitev oz. ustanovitev slovenske narodne države napaka. Kako globoko smešna – ne zabavna – so njihova (Kučanova, Masleševa, Golobova, Zorčičeva …) stališča, se zavemo, ko pomislimo, da je na podlagi takšnih ocen nekoč prišlo do državljanske vojne. Dolga leta so nemara molčali in se prikrivali, v zadnjem času pa so prišli iz svojih skrivališč (Američani bi rekli “iz omare”) in začeli ponavljati napake, zaradi katerih so nekoč zašli na napačno stran zgodovine.
Slovenskemu pravu vladajo Masleše
Robert Golob je kriv za svoje smešne izjave o fašizmu, ker ni hodil v šolo ali pa mu učitelji niso razložili, kaj je bistvo fašizma. Žal moram – v opravičilo Golobu in drugim predstavnikom njegove generacije – priznati, da so za današnje opletanje s fašizmom in diktaturo bolj od njih krivi njihovi učitelji. Kako je mogoče, da vsaj po letu 1990, ko je bil Golob sicer že star 33, Zorčič pa komaj 21 let, naše šole in mediji ljudem niso znali razložiti, kaj je fašizem. In kaj je diktatura? Če je bil nekdo leta 1990 pol mlajši od Goloba ali Zorčiča, bi bilo mogoče njegovemu neznanju nekako oprostiti, zrelim ljudem pa tega pač ni mogoče oprostiti.
Pa še – kot v šolskih spisih – sklepna misel. Vrli in smešni slovenski politiki kova Bratuškove, Erjavca, Fajonove ali Šarca (opazili ste, da ne omenjam Mesca in Levice!) so zadnji dve leti žrtvovali veliko svojega časa in davkoplačevalskega denarja, da so prepričevali evropske levičarje o slovenski diktaturi in fašizmu, o tem, da pri nas ni vladavine prava in svobode medijev. Imeli so čisto prav: slovenskemu pravu vladajo Masleše, razlog smešne politike pa so slovenski mediji, ki so si jih komunisti sprivatizirali v času, ko smo drugi zagovarjali slovensko pravico do svobode in mednarodne veljave, katere trideseto obletnico praznujemo v teh dneh.
Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.
