Piše: dr. Matevž Tomšič
Tisti, ki so aprila 2022 razglasili, da so nas osvobodili od »diktature«, so obdani s številnimi sovražniki. Zadnja takšna skupina so zdravniki, združeni v sindikatu Fides. Ti so se pred časom odločili za stavko, ki sedaj traja še več tednov (najdlje med vsemi zdravniškimi stavkami).
A namesto da bi se Golobova vlada lotila reševanja problemov, na katere opozarjajo zdravniki, se je odločila za njihovo diskreditacijo prek svojih medijskih in civilnodružbenih eksponentov. Ti prikazujejo zdravnike kot trop pohlepnežev, ki jim gre samo za zaslužke, pri čemer itak »vemo«, da so že sedaj (pre)dobro plačani; prav tako pa tudi »vemo«, da dopoldne v svojih javnih službah »zabušavajo«, zato da lahko popoldne pri zasebnih izvajalcih zdravstvenih storitev na veliko dodatno služijo. Pri tem jim, resnici na ljubo, gredo na roke nespametne izjave nekaterih zdravnikov, denimo tistega, ki je trdil, da zasluži manj kot čistilka.
Ne glede na vse moralizatorsko zgražanje nad tistimi zdravniki, ki v popoldanskem času »fušajo« pri zasebnikih, se lahko vprašamo, kako bi prepoved takšnega početja vplivala na dostopnost zdravstvenih storitev. Najverjetneje ne pozitivno. Čakalne vrste bi se samo še podaljšale, saj bi bilo na dan opravljenih manj storitev. Takšno pravičništvo, ki se navzven zavzema za ohranitev javnega zdravstva in udriha čez zasebno pobudo, torej bolnikom samo škoduje. Poleg tega gre pri tem za dvoličnost. Nekateri od zelo glasnih in javno izpostavljenih zagovornikov javnega zdravstva, kakršen je nekdanji predsednik Milan Kučan, nimajo takrat, ko gre za dobro njihovega zdravja, nobenih težav uporabiti storitev zasebnega zdravstva, denimo v Švici.
Skupine, ki jih radikalna levica smatra za takšne, so v veliki meri iste kot v času prejšnjega režima. Tu so podjetniki, kmetje, katoličani in seveda vsi tisti, ki zagovarjajo »napačne« ideje in ki nasprotujejo »edini pravi« politiki. V sedanjem novoreku so vsi uvrščeni med »janšiste«.
Zdravnike sedaj vladajoči in njihovi apologeti obtožujejo, češ da za dosego svojih ciljev s stavko ogrožajo državljane, ki so potrebni njihove pomoči. Vendar je vlada tista, ki se ni držala podpisanega. Lani je namreč tedanji zdravstveni minister Danijel Bešić Loredan podpisal sporazum z zdravniškim sindikatom glede urejanja plačnih razmerij. A se sedaj Golob in njegovi delajo, kot da nimajo nič s tem. Da so se okoliščine pač spremenile. Njegovi propagandisti pa skušajo za to okriviti nekdanjega resornega ministra. Kot da je sporazum sklenil na svojo roko, brez vednosti vlade.
Takšen pišmeuhovski odnos do sklenjenih dogovorov je zelo slaba podlaga za vzpostavitev medsebojnega zaupanja. Če se vlada ne drži zadnjega sporazuma, kako ji je mogoče verjeti, da se bo držala novega? Zdravnike zagotovo moti tudi njen ponižujoč odnos do njihovega poklica. Tako so si vladni predstavniki komaj kdaj vzeli čas za pogovor z njimi o problemih, ki tarejo slovensko zdravstvo. Zato pa so ob vsaki priložnosti pripravljeni prisluhniti različnim diletantskim ultralevičarskim aktivistom, kakršni so tisti, ki so si nadeli ime Glas ljudstva. Ti potem v soju žarometov dominantnih medijev svoje nebulozne zamisli vsiljujejo zdravnikom (pa tudi vsem drugim).
Očitno so zdravniki moteči preprosto zato, ker niso »pod nadzorom«. Njihov Fides je eden redkih sindikatov, ki ni povezan s tranzicijskimi omrežji, ki obvladujejo aktualno vladajočo politiko. Zato so veliko sprenevedanje očitki, češ da so njegove stavkovne aktivnosti politično motivirane, saj naj bi služile interesom največje opozicijske stranke. V resnici so nekateri drugi sindikati podaljšana roka leve politike. To se je videlo v času prejšnje vlade, ko so njihovi vodje aktivno sodelovali v njenem rušenju.
Seznam »notranjih sovražnikov« je daljši in daljši. Skupine, ki jih radikalna levica smatra za takšne, so v veliki meri iste kot v času prejšnjega režima. Tu so podjetniki, kmetje, katoličani in seveda vsi tisti, ki zagovarjajo »napačne« ideje in ki nasprotujejo »edini pravi« politiki. V sedanjem novoreku so vsi uvrščeni med »janšiste«.
