Če še ne veste: danes goduje sv. Stanislav Kostka. Po rodu s Poljske, torej enega sedanjih branikov krščanstva in domoljubja v Evropi. Bil je jezuitski novinec, zaradi bolezni pa je umrl v rosnih letih. Katoliška Cerkev ga je proglasila za enega od zavetnikov mladine, med Slovenci pa je znan zato, ker je po njem poimenovana zgodovinska vzgojno-izobraževalna ustanova – Zavod sv. Stanislava, ki je začel delovati že v začetku prejšnjega stoletja in je po skoraj polstoletni nasilni prekinitvi znova začel delovati v samostojni Sloveniji. In to v isti zgradbi, za katero je načrt izdelal znanec tedanjega ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, sicer sarajevski arhitekt Josip pl. Vancaš. Najbolj znana enota znotraj zavoda je Škofijska klasična gimnazija. Danes štiriletna, pred drugo svetovno vojno pa osemletna gimnazija s klasičnim programom (ki vključuje tudi latinščino in celo staro grščino).
Naj uvodoma tudi povem, da sem tudi sam nekdanji »škofijc«. Pripadam drugi generaciji po ponovni obuditvi te ustanove. Ko sem se vpisoval, takratna sicer velikanska zavodska zgradba ni kazala ravno prijetne podobe. Obnovljen je bil njen majhen del, večina pa je bila sesuta zaradi divjanja JLA, ki je to zgradbo uporabljala po letu 1945. V njej so bili tistega leta zaprti tudi ujetniki, ki so jih komunisti nato odvažali na morišča. Zato je ta zgradba zaznamovana s krvjo mnogih kristjanov.
Lahko rečem, da mi ni žal, da sem svoja gimnazijska leta preživel v tej znameniti ustanovi. In mi nikoli ne bo. Pa čeprav je morda nekoliko bolj žal tistim, ki so me takrat tja sprejeli. Malce se šalim, a v vsaki taki ironiji je pač kanček resnice. Takrat so nam dopovedovali, da smo lahko ponosni, ker smo neke vrste »elita«. Zanimivo, da sem takrat temu verjel, danes pa, ko s časovne distance opazujem mnoge generacije »škofijcev«, malce dvomim v to trditev. Celo osebno poznam nekdanje maturante ŠKG, ki so sedaj prepričani levičarji in tega ne skrivajo. Prav danes je Jože Biščak, urednik medija, ki ga pravkar berete, prek Twitterja opozoril na oddajo Tednik, v kateri je tokrat tema domoljubje. V njej se pojavi precej dijakov ŠKG in lahko rečem, da so me bolj ali manj navdušili. Razen enega, pri katerem ni bilo napisano, da je dijak te gimnazije, pač pa prihaja z Dijaške zveze Slovenije. Dejal je nekako tako: Slovenija je bila neodvisna država, sicer v okviru Jugoslavije, tudi po letu 1945. Priznati moram, da ne razumem ravno te trditve. Ne vem, mene na ŠKG nikoli niso tako učili.
No, kar se tiče kritične distance »škofijcev« do multikulturalizma, moram reči, da sem kar zadovoljen in hkrati presenečen, ker sem se z njimi znašel na isti valovni dolžini. In ker znajo mladi razločevati to, kar marsikdo od odraslih ne zna: da v primeru sodobnih migracij z Bližnjega vzhoda ter Afrike v Evropo ne gre za »begunce«. Pa saj to je jasno vsakemu, ki ima vsaj malo zdrave pameti, boste rekli. Drži. A vsem ni jasno – tudi (nekdanjim) vodstvenim strukturam na ŠKG ne. Če ne verjamete, si še enkrat preberite mojo kolumno o marakeški deklaraciji, ki jo najdete TUKAJ. Potem začnite brati komentarje – boste imeli kaj brati. Zakaj? Prav zaradi vsiljenega nesporazuma in vere v to, da v Evropo in tudi Slovenijo prihajajo begunci. In ko se zoperstaviš načrtom invazije, si kaj hitro lahko (tudi na zelo »mehak« način) obtožen, da postopaš nekrščansko, celo v nasprotju z evangelijem. Ker bojda zavračaš begunce. No, po vsem tem tudi meni ni nič več jasno, kako se lahko določene izpostave cerkvenega vrha znajdejo na istem imenovalcu z Mirovnim inštitutom?! Pa da ne bo pomote: načeloma podpišem vsa stališča katoliškega družbenega nauka o beguncih. Vendar sedanji migranti pač ne ustrezajo definiciji beguncev – Bog pomagaj!
Ergo: kar se tiče mojega odnosa do aktualnih migracij, vztrajam pri svojem. Zaradi svoje vesti. Pa četudi zaradi tega ne bom smel več prestopiti praga »Škofovih zavodov« …
