Piše: Arian Sajovic
Prejšnji teden je potekala seja odbora za obrambo, na kateri so obravnavali Resolucijo o dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040. Slednja načrtuje sestavo dveh bataljonskih skupin, ki bosta omogočili naše sodelovanje v Natovem sistemu kolektivne varnosti in doseganje dvoodstotnega praga BDP, ki nam ga kot državi članici v 19 letih svojega članstva v Natu še ni uspelo doseči.
Čeprav smo v izredno bipolarnem političnem okolju, so parlamentarne stranke resolucijo (skoraj) soglasno sprejele. To strinjanje glede vizije okoli enega pomembnejših in temeljnih državnih sistemov bi se dalo opisati kot poživljajoč vdih svežega zraka, ki zbuja upanje, da bi nekega dne lahko naša politika končno začela sklepčno sestavljati politiko za skupno prihodnost in pozabila na razdiralno preteklost.
Saj ne pravim, da na seji ni manjkalo nesoglasij, bila je kopica kritik, pritožb in idej za izboljšavo. A če izvzamemo aktivistično-idealistične vložke Kordiša, ki je sicer s spoštovanja vredno predanostjo nasprotoval resoluciji, so se pri drugih strankah strinjali, da četudi ne gre za brezhiben načrt, predstavlja temelj, na katerem je mogoče bolj ali manj ambiciozno graditi. Tudi pri opozicijskih SDS in NSi so se strinjali, da se lahko sčasoma, ko bo treba, stvar izboljša z novelami, kar je konec koncev steber demokracije. Skupno, skladno in strateško sestavljanje zakonov, ki jih bomo morali izvajati ne glede na to, kdo bo na oblasti po naslednjih volitvah. To sicer odpira debato, da politična stabilnost ni mogoča z novimi obrazi na vsakih volitvah, ampak o tem kdaj drugič.
Dejstvo je, da na vsaka štiri leta ne moremo na novo reformirati celotne države in v procesu izklopiti posameznih družbenih sistemov (zdravstvo, gospodarstvo, socialno varstvo …). In čeprav se morda kot mlada demokracija še ne zavedamo, kaj zares to pomeni in kako deluje, je prvi korak k temu zavedanje, da se mora pri strateškem načrtovanju vzeti v zakup sprotno improvizacijo in se osredotočati na cilj namesto na pot.
