Piše: Aleksander Rant
V tednu po referendumski nedelji smo bili priča premikom na slovenski politični sceni. Kar naenkrat smo bili priča naslovom v časopisju in ostalih medijih, kako je Janez Janša veliki poraženec vseh volitev. Mediji so nekoliko pozabili na lokalne volitve, kjer je SDS zmagala, a zakaj bi bili malenkostni. Če dejstva ne ustrezajo njihovi resnici, jih pač popravijo. In tako je bilo tudi tisti teden. Janez Janša je spet postal glavni lik bajke, katere edini cilj je, da se ga na silo spravi iz politike. Zanimivo pa je, da Janši teh ”porazov” niso zamerili njegovi volivci. Še več, pri zakonu o vladi je Janša dobil več glasov kot na državnozborskih volitvah. Reakcija njegovih političnih nasprotnikov je bila tako reakcija strahu.
Seveda pa ne bi šlo brez, kot je nekoč že dejal znani slovenski karikaturist in stripar, pobožnega kristjana, ki je potegnil s politično levico. Tokrat je vlogo Pucka, Novakove in Viranta odigral Matej Tonin. Pa mu tega ni bilo treba storiti. Več kot očitno je, da volilna baza Nove Slovenije nagrajuje trdna desna stališča, delovanje v prid narodu in koalicijo z Janšo. Bodimo iskreni, Nova Slovenija je po dveh letih vlade, ki jo je omogočil prav Janez Janša (lahko bi šel na volitve), pridobila volivce. Ministri so pokazali, da znajo delati. Tonin, Vrtovec in Cigler Kralj so dobili priložnost, da se izkažejo. In so se, o tem ni dvoma. Pa vendar je sledil preobrat. Po internih sporih okoli komisij in odborov v Državnem zboru je Tonin, ki je še pred tedni zatrjeval, da ni na desnici nobenega spora in da se bomo morda že januarja 2023 pogovarjali o desnosredinski vladi, naredil salto mortale. Dejal je, da z Janšo ne gre več v vlado. Ne le on, pač pa cela stranka, ki jo trenutno vodi. O tem seveda ni odločalo članstvo NSi, pač pa kar predsednik sam, kar je statutarno sporno. Še več, v Novi Sloveniji so začeli govoriti o veliki samorefleksiji na desni sredini. A v NSi niso samoreflektirali, pač pa so s prstom pokazali na SDS, češ vse, kar je narobe, je Janez Janša. Slaba samorefleksija, pravzaprav so bila njihova dejanja nasprotje samorefleksije.
Poglejmo za trenutek stanje na politični desnici. SDS, če jo imate radi ali pa ne, je vse močnejša. Janez Janša, je to stranko popeljal s 4 poslancev leta 1992 na 16 poslancev v letu 1996. Vodenje stranke je prevzel leta 1993. Leta 2000 je imela stranka 14 poslancev, leta 2004 pa 29. To je bil za SDS najboljši rezultat v njeni zgodovini. A pozor, na volitvah v letošnjem letu je SDS prejela le 2000 glasov manj kot pri najboljšem rezultatu v zgodovini. Skoraj 280.000. Ne pozabimo, da so se vmes zgodile afera Depala vas, afera Patria, režirane vseslovenske vstaje, finančna kriza, ZUJF in covid-kriza. Kljub vsem tem preizkušnjam, s kakršnimi se ni spopadla nobena leva vlada, je Janša obdržal praktično celotno volilno bazo iz leta 2004, ko je bila SDS najmočnejša. Temu, da stranka skoraj 20 let ne izgubi nobenega volivca, ne moremo reči poraz. Pa poglejmo Novo Slovenijo, ki bi rada, da Janša odide, in ki samorefleksijo razume tako, da morajo drugi nekaj narediti. Tudi Nova Slovenija je bila močna leta 2004. Imela je 9 poslancev. Nato so leta 2008 izpadli iz Državnega zbora. Kriv je bil seveda Janša, kdo pa drug. Nato so se leta 2011 komaj uvrstili v Državni zbor, Ljudmila Novak pa se je odločila, da bo Novo Slovenijo dvignila tako, da se javno skrega z Janezom Janšo. Ni se obrestovalo. Nova Slovenija je začela pridobivati glasove šele, ko je stranko prevzel Tonin, se pobotal z Janšo in šel z njim v vlado. V letu 2022 je Nova Slovenija rezultat iz leta 2014 izboljšala za kar 30.000 glasov. Spodbudno.
A jasno je, da je Nova Slovenija takšne rezultate dosegla kot kredibilen partner v vladi s sposobnimi ministri. V vladi, ki jo je vodil Janez Janša. Samorefleksija, ki bi jo morala opraviti NSi, pa je predvsem dvojna. Kam je stranko pripeljala Ljudmila Novak, ki jo sedaj kopira Tonin? In kaj se je zgodilo z SLS, ko je želela na vsak način biti v levi vladi in na oblasti? Nova Slovenija napada človeka, ki je v tridesetih letih trikrat vodil vlado, dvakrat predsedoval Evropski uniji in predseduje največji in najmočnejši stranki v Sloveniji, če odštejemo stranke za en mandat. Anže Logar je dosegel zavidljiv rezultat, a ne smešimo se v misli, da bi ga dosegel, če ne bi imel 100-odstotne podpore SDS. Logar je sposoben politik, o tem ni dvoma, a stranko je 30 let skupaj držal in v njej vsaka 4 leta povečeval članstvo prav Janez Janša. SDS konstantno presega 25 odstotkov, je stabilna največja politična sila. Takšna je, ker ima smelega in karizmatičnega voditelja, ki se ne preda, ki se ne ukloni levici, ki bije boj z mlini na veter že 30 let. Z vidika SDS ta ne potrebuje samorefleksije, bolj jo morda potrebujejo tisti, ki ne morejo preseči 10 odstotkov, kljub temu, da je več kot 70 odstotkov Slovencev katolikov. Morda samorefleksijo potrebujejo tisti, ki profitirajo v senci SDS, nato pa obrnejo ploščo, ko jim to ustreza. Sam si želim sozvočja na desni sredini, ne ene partije, sozvočja. Samorefleksija je potrebna, a ne na način, da s prstom kažemo na druge.
