Zakaj so nekatere države bogate, druge revne, je eno osrednjih vprašanj politične ekonomije. Nestor sodobne politične ekonomije, škotski razsvetljenec Adam Smith, je z njim naslovil svoj magnum opus Bogastvo narodov. Od 1776, ko je delo izšlo, je ekonomska teorija napredovala, oblikovala se je poddisciplina politične ekonomije − razvojna ekonomika, ki se posveča samo tem vprašanjem. Naše razumevanje problemov gospodarskega razvoja se je v dobrih dvesto letih poglobilo. Svet bolje razumemo, a razvojnih razlik nismo odpravili. Težko zanikamo trend pozitivne gospodarske rasti in razvoja, obdobje po industrijski revoluciji je v tem oziru najboljše v človeški zgodovini. Kvaliteta življenja, ki jo danes uživa slehernik na Zahodu, je takšna, ki je še pred nekaj stoletji niso bili deležni kralji. Živimo v dobrih časih.
Ne glede na pozitivne trende in dejstvo, da ni več daleč čas, ko bosta nekdaj nerazviti državi z največ prebivalci, kot sta Kitajska in Indija, vstopili v prvi svet, pa ni mogoče zanikati dejstva, da t. i. razvojna vrzel med najbolj razvitimi in nerazvitimi državami ostaja oziroma se še poglablja. Če so države jugovzhodne Azije v zadnjih petih desetletjih dosegle strahovit gospodarski napredek in se odlikujejo z jasno konvergenco razvitim, to za afriške države ne drži. Afrika ostaja celina brezupa.
Poveden je podatek, da je realni BDP na prebivalca v Afriki danes v povprečju nižji, kot je bil v 70. letih prejšnjega stoletja in znaša samo 1.890 USD. Delež prebivalstva, ki mora preživeti z manj kot dolarjem na dan, pa se je podvojil. Če upoštevamo, da je celina leta 1950 štela 229 milijonov prebivalcev, danes pa v 54 afriških državah živi kar 1,3 milijarde ljudi, si lahko predstavljamo razsežnosti problema. Eksplozivna rast prebivalstva, bolezni, nepismenost, primanjkljaj človeškega in socialnega kapitala, korupcija so samo simptomi razvojne brezizhodnosti črne celine.
Afrika bo demografsko eksplodirala
Francoski predsednik Emmanuel Macron vidi rešitev razvojnih problemov Afrike in demografskega somraka Evrope v združevanju z Afriko, v formiranju tako imenovane Evrafrike. Ta naj bi bila naša demografska in kulturna usoda. Britanski antropolog Alexander de Waal napoveduje, naj bi se v naslednjih treh desetletjih v Evropo preselilo 200 milijonov Afričanov. Četudi se ti nori načrti multikulti globalistov uresničijo, eksodus 200 milijonov ob demografski eksploziji, ki se Afriki obeta, ne predstavlja drugega kot opombe pod črto. Za leto 2050 demografi napovedujejo 3 milijarde Afričanov, do konca 21. stoletja pa že 5 milijard!
Migracije iz nerazvitih držav v razvite države potemtakem niso rešitev, pomenijo samo izvoz problemov in prihodnost, ko bomo vsi Afrika. Ne, hvala! Mantra, ki jo poslušamo, je, da je treba probleme reševati pri izvoru, s povečanjem neposredne razvojne pomoči nerazvitim državam. A ta že danes ni majhna, države EU so npr. v letu 2016 afriškim državam namenile kar 21 milijard evrov razvojne pomoči. Kakšni so rezultati? Nikakršni. Še huje, razvojna pomoč nerazvitim državam škodi in povečuje razvojno vrzel. Kitajska modrost pravi: Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje. Bête noire razvojnih ekonomistov, lord Peter Bauer, je pred sedmimi desetletji tujo razvojno pomoč cinično opisal kot položaj, ko revni iz razvitega sveta pomagajo bogatim iz revnega sveta.
Evropejci imamo faktor X
Nalijmo si čistega vina. Za poglabljanje razvojne vrzeli nerazvitih nismo krivi Evropejci, kolonialna preteklost, kapitalizem, neekvivalentna menjava, izkoriščanje razvitih držav ali Nurksejev začarani krog revščine. Ne, nerazvite države so za svoj zagatni položaj odgovorne predvsem same. Za gospodarski razvoj je potreben splet dejavnikov od fizičnega in finančnega kapitala do človeškega. Vse te dejavnike bi lahko z razvojno pomočjo nerazvitim državam zagotovile razvite. In to po drugi svetovni vojni intenzivno počnejo. Nepovratna pomoč, brezobrestni krediti, šolanje študentov iz nerazvitih držav na zahodnih univerzah, vzpostavljanje komunalne in socialne infrastrukture, pa nič. V zadnjih desetletjih se je razvojnim ekonomistom posvetilo tisto, kar je vedel že Adam Smith, faktor X v razvoju so institucije. Institucije, razumljene kot pravila igre, tako formalne (ustava, zakoni, regulacije) kot neformalne (navade, običaji, kultura). Če je prve še moč razmeroma hitro spremeniti z oblastnim fiatom, sprememba kulture traja generacije in se mora zgoditi endogeno, brez transplantacije.
Danes vemo, da je institucionalna podlaga za ustvarjanje bogastva svobodno tržno gospodarstvo s pravno državo, oboje podprto z etičnim imperativom desetih zapovedi. Na nerazvitih državah je, da te izkušnje ponotranjijo. Same, brez našega vsiljevanja.
Bernard Brščič
