Piše: dr. Matevž Tomšič, sociolog, predavatelj in predsednik Združenja novinarjev in publicistov
Zastopnikom globoke države so po zmagi na letošnji parlamentarnih volitvah očitno popustile zavore. Gre za opitost od oblasti, kakršni nismo bili priča v celotnem osamosvojitvenem obdobju. Res je, da je oblastniška samovšečnost in aroganca lastna vsakemu volilnemu zmagovalcu. A to, kar se sedaj dogaja, dobiva nove razsežnosti.
Ne gre samo za obsežne kadrovske menjave povsod tam, kjer ima vlada moč odločanja (to so do neke mere počeli tudi prejšnji oblastniki). Opraviti imamo z revolucionarnim razumevanjem oblasti in upravljanja z državo. V tem smislu je sedanja vladajoča garnitura dejansko »ponosna naslednica« komunističnih revolucionarjev iz obdobja po drugi svetovni vojni.
Kršenje parlamentarnih in drugih postopkov lahko spremljamo tako rekoč na tedenski ravni. Začelo se je že kmalu po volitvah, na parlamentarnih zaslišanjih ministrskih kandidatov, ko so nekateri predsedujoči iz vrst vladajoče koalicije povsem arbitrarno jemali besedo opozicijskim poslancem in jih sankcionirali za izrečene besede, ki bile povsem normalen del parlamentarne razprave. Sčasoma pa se je ta samovolja samo še okrepila. Sedaj nameravajo kar na en mah, tj. z enim zakonom odpraviti »škodljivo« dediščino prejšnje vlade. Kriteriji za to, kaj naj bi bilo škodljivo, so seveda povsem ideološki. S tem se ustvarja nevaren precedens. Vsaka naslednja vlada, ki bo iz druge politične opcije, se bo namreč lahko odločila storiti tisto, se pravi spremeniti vse zakone, ki ji je sprejela njena predhodnica. To bi povzročilo veliko nestabilnost zakonodaje, saj bi se ta stalno spreminjala, kar bi otežilo življenje državljanov in podjetij (predvsem slednja potrebujejo stabilno normativno okolje).
Najbolj drastičen primer brezobzirnega kršenja parlamentarnih postopkov je način uveljavljanja sprememb zakona o Radioteleviziji Slovenija. Očitno se novim oblastnikom izjemno mudi izvesti prevzem te ustanove ter odstraniti obstoječe vodstvo in organe upravljanja. To je seveda glavni namen zakonskih sprememb. Ministrici za kulturo Asti Vrečko se je nedavno v državnem zboru zareklo, ko je izjavila, da je novi zakon o javni radioteleviziji potreben za to, da »omogoči politično podrejanje in vmešavanje v kadrovske in uredniške odločitve«. A tudi zarečene besede so včasih resnične. Še bolj absurdna je bila njena razlaga družbene vloge javne radiotelevizije (v tem primeru ni šlo za lapsus, saj je bilo besedilo brano). Po njenem ni RTV nič manj kot »predpogoj za obstoj demokracije in s tem posledično tudi države«. To je velik nonsens. Moderna država je nastala stoletja, preden sta se sploh pojavila radijski in televizijski medij. In načeloma prav lahko funkcionira brez javne radiotelevizije. Na drugi strani slednja obstaja v številnih državah, ki niti po naključju niso demokratične. Obstajala (pod imenom RTV Ljubljana) je tudi v nekdanji jugoslovanski državi, kjer je služila kot podpora enopartijskemu režimu. Njena »demokratičnost« torej niti po naključju ni nekaj samoumevnega.
Odločitev, da se sprememba zakon o RTVS izvede po nujnem postopku, pomeni drastično kršitev parlamentarnega postopka. Poslovnik državnega zbora namreč določa takšen postopek samo v izjemnih primerih; »kadar je sprejetje zakona nujno zaradi interesov varnosti ali obrambe države ali zaradi odprave posledic naravnih nesreč ali zato, da se preprečijo težko popravljive posledice za delovanje države, lahko vlada predlaga sprejetje zakona po nujnem postopku«. Ta sprememba pa ne sodi v nobeno od omenjenih kategorij. To dokazuje, da je vzpostavitev popolnega nadzora nad nacionalko glavna prioriteta vladajoče garniture in da za to ne izbira sredstev. In podobno bo na drugih področjih, ki se jim obeta »revolucionarni prevzem«.
