Pred časom, ko je predsednik vlade nastopil v oddaji na TV Nova 24, se je neka gledalka, ki je poklicala v studio vprašala, kako je možno, da predsednik vlade, ki je s strani levičarskih vstajnikov označen kot diktator, nima možnosti nagovoriti državljane na nacionalni televiziji. V četrtek 28.5. se je to vendarle zgodilo, a je njegov prihod v stavbo RTS z žaljivimi vzkliki spremljala peščica protestnikov, ki prav gotovo sodijo nekam v nižave človeškega bitja in žitja. Ta peščica ljudi si je tokrat po komaj vstalemu heroju in idolu J. Galetu izbrala kar novo herojinjo v liku novinarke Erike Žnidaršič, avtorice dveh zgrešenih tv Tarč, ki so v javnosti ustvarile novo afero vseh afer, tokrat povezane z nabavo nujne zaščitne opreme v boju priti korona virusu.
Predsednik vlade je korektno odgovarjal na zastavljena vprašanja sicer ene bolj ideološko prepoznavnih novinark informativnega programa RTS Tanje Starič. Predsednik vlade je na večino vprašanj sicer odgovoril že v nastopih pred tem na drugi televiziji, seveda pa je glede na insinuacije levičarjev mirno in prepričljivo odgovarjal tudi na vprašanja o menda spornih tvitih, kadrovskih menjavah v državnih inštitucijah, eventualni rekonstrukciji vlade itd. Osrednje in najpomembnejše sporočilo pogovora pa je bil predsednikov poziv ali ponudba opoziciji za partnerstvo za razvoj z namenom, da bi v nadaljnjem reševanju ekonomske in socialne krize sodelovalo čim več političnih faktorjev v Sloveniji, kar je pomembno še zlasti zato ker ni izključen pojav drugega vala epidemije.
Drugi del tv dvojčka je bil namenjen opozicijskim strankam, ki so jih zastopali njihovi predsedniki. Slednji naj bi nam podali oceno dosedanjega dela vlade v času virusne krize in morda nakazali svoj program nadaljnjega reševanja slovenskega gospodarstva in socialnega položaja slovenskih državljanov. Predsedniki opozicijskih strank niso, kljub dokazano uspešnemu premagovanju krize, vladi priznali za to kaj prida zaslug. Tako so kar čez prst ocenjevali kot neustrezne skoraj vse proti krizne ukrepe aktualne vlade in kroga njenih sodelavcev. Kritika prisotnih voditeljev opozicije je bila usmerjena tudi na druge poteze vlade kot je reševanje zdravstvene krize v domovih za ostarele, pa na depešo o medijih in pismo zunanjega ministra o stanju v slovenskem sodstvu. Kritična ost prvakov opozicijskih strank je letela še na menda sporne kadrovske menjave, pa tudi na sicer nujno zadolževanje države. Predsedniku vlade so očitali avtoritarno vodenje, obregnili so se ob vladino zunanjo politiko , pa še kakšna kritična ost bi se našla v monologih predsednikov opozicijskih strank. Med prisotnimi predsedniki strank je edino prvak SNS Zmago Jelinčič zavzel državotvorno in narodno obvezujočo držo in pokazal pripravljenost za nadaljnje sodelovanje z vlado. Prvaki opozicije so govorili še o splošnem nezaupanju v vlado, pri čemer so se oprli na petkove kolesarske proteste, o možnostih za nezaupnico vladi, pa o imaginarni tehnični vladi in končno o nujnosti novih volitev. Bilo bi potratno še bolj podrobno komentirati nastope in izjave posameznih predsednikov opozicijskih strank, nedvomno pa je bilo očitno, da levi politični spekter ponovno nima, razen antijanšizma, kakšne programske paradigme podobne na primer volilnemu programu z imenom Restart njihovih hrvaških levičarskih kolegov. Je pa potrebno registrirati sedaj že res tragikomično iskanje izgovorov za svoj, bajeslovnemu Ikarusu podoben politični padec nekdanjega premiera Marjana Šarca. Morda velja več pozornosti nameniti novi on line predsednici SD, sicer evropski poslanki Tanji Fajon. V stranki SD, ki je doživela po padcu svoje predhodnice ZKS veliko transformacij, je očitno na obzorju še ena nova akrobacija. Tisti, ki so bolj pozorno poslušali razloge, ki jih je navedel za svoj odstop sedaj že nekdanji predsednik SD Dejan Židan, so lahko ugotovili, da gre v tem primeru za neko kontradiktornost. Bivši prvak post komunistov je namreč povedal, da se je v času njegovega mandata strankin rating dvigal, da je bila njegova komunikacija s strankarsko bazo primerno intenzivna in da odstopu niso botrovala nesoglasja v stranki. Bivši predsednik tudi ni potarnal da je utrujen, niti da ima razen poslanskih še kakšne druge ambicije. V tem primeru se mora človek vprašati zakaj je možak odstopil in malo da ne čez noč kapituliral in položil vodstvo stranke v roke evropski poslanki. V zvezi s tem ne bi pritrdil besedam vodji poslanske skupine Matjaža Hana, ki je omenil prednost nove predsednice takole:« Ima (Tanja Fajon, o. p) nekaj, česar Židan nima, to je, da zna veliko bolje artikulirati zadeve (Dnevnik,29.5.2020, str.4). Sam domnevam, da je prišla pobuda ali zgolj namig za odstop dosedanjega predsednika, čeprav je to že malce oguljena teza, od zunaj, iz na videz neznanega vira. Menim tudi, da je po sredi iskanje nekega novega Antijanše, ki bi stranko zopet vrnil na bolj radikalno opredeljene vrednote zgodovinske predhodnice SD. Morda pri tem niti ni tako nepomembno druženje evropske poslanke Fajonove z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, recimo na partizanskih proslavah, kjer jo je nekdanji predsednik države skupaj z levim radikalcem Milanom Brglezom močno podprl pri kandidaturi na evropskih volitvah. Sicer pa mislim, da je Fajonova v tem trenutku samo neka prehodna rešitev, njena naloga pa je verjetno v tem, da nekoliko programsko obubožano SD čim tesneje poveže z revolucionarno nabrušeno stranko Levice, kar bi ob podpori aktualne kolesarske vstajniške ihte dobro situiranih državljanov, morda vodilo celo v njuno združitev in s tem zmanjšalo zanje preveliko moč SDS. Židanove besede, da v Fajonovi vidi bodočo premierko so seveda zgolj privid, tako kot je privid, če se še enkrat ozremo na predvolilno Hrvaško, premierstvo prvaka SDP Davorja Bernardića, ki bo po predvolilnih soočenjih s sposobnejšim prvakom HDZ Andrejem Plenkovićem na volitvah dokaj verjetno pogorel skupaj s svojo stranko.
Domnevno ozadje si je z naglo nastavitvijo Tanje Fajon verjetno samo vzelo čas, da najdejo novi politični obraz, novega Antijanšo, saj se dosedanji poskusi z novimi obrazi (Cerar, Šarec), niso izkazali kot dobre rešitve. Zato se je začela tudi kampanja »neodvisnih« medijev, da bi vladni prestol zasedel uspešni advokat, pa nekdanji predsednik dokaj minorne Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin, ki je v silovitem preskoku zasedel mesto prvega moža ene najbogatejših športnih korporacij na svetu, ki jo predstavlja UEFA. Verjetno pa gre tudi v tem primeru zgolj za privid, saj je komaj da verjetno, da bi se advokat Aleksander Čeferin odpovedal trenutnemu uglednemu in dobro nagrajevanemu položaju in se vrnil v Slovenijo, kjer bi moral reševati izjemno težke ekonomske in socialne razmere, ki so pred nami. In zato bo po moje iskanje novega političnega obraza še naprej zelo naporno.
Neka novinarka, če se ne motim domuje v časniku Dnevnik, je zapisala, da so protestniki na kolesih po večini intelektualci. S tem se strinjam, saj na Trgu republike ni bilo tistih ljudi, ki jih je kriza najbolj prizadela in ki jim stisko lajšajo dosedanji ukrepi vlade. Sedaj je tudi dokončno znano, da se prizadevanjem za okrevanje slovenskega gospodarstva in reševanje splošne krize ne bodo pridružile levičarske stranke, o čemer pričajo izključujoče izjave njihovih predstavnikov. Tako so, podobno kot so fizično storili intelektualci na kolesih na Trgu republike obrnili hrbet v njihovih programih zapisanim geslom o boju za pravice in primeren socialni status malega človeka.
Dr. Iztok Durjava
