Nedavni intervju dr. Jožeta Možine z dr. Jožetom Dežmanom je povzročil veliko razburjenje, zlasti v borčevskih vrstah. Intervjuja nisem poslušal, sem pa prestregel nekaj skrajno surovih napadov na oba udeleženca intervjuja. Če je bila v intervjuju izrečena kaka neresnica ali žalitev, se mora pač krivec zanjo opravičiti, kar pa ne more biti razlog za surove napade na RTV SLO, z zahtevami za ukinitev programov, ali pa za pogrom zoper dvoje oseb, ki sta vsaka na svojem področju dali izjemen prispevek k normalizaciji slovenske družbe, resno pohabljene skozi polstoletno indoktrinacijo propadle ideologije. Take zahteve in pogromi namreč sodijo v najbolj mračna režimska leta.
Pomembnejši od tega plehkega človeškega prerivanja okrog intervjuja pa se mi zdi trezen razmislek o obravnavani temi, ki je izzvala te žolčne reakcije. Počasi se bo namreč treba sprijazniti z dejstvom, da so revolucionarni zločini in nasilje, o čemer je bil pol stoletja zapovedan kazensko sankcioniran molk, neločljiv del naše polpretekle zgodovine, ki je s sesutjem komunizma in demokratizacijo družbe izbruhnila na dan z vso silovitostjo. In del tega procesa, ki ga ne bo nihče več ustavil, in ki predstavlja zorenje družbe, zapiranje še vedno odprtih ran in s tem tlakovanje poti k spravi, je tudi intervju ter ves hrup okrog njega. Italijanski razumnik Carlo Bo je nekje zapisal, »da se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik, ali tekmec mora prej ali slej spoznati, da obstajajo naravni zakoni, ki so večni in urejajo življenje narodov. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil«. V duhu te izjave je Evropski parlament leta 2009 sprejel resolucijo, ki obsoja kot zločinske vse tri totalitarne režime (nacizem, fašizem in komunizem). Trditve mnogih levih slovenskih intelektualcev, da se ta resolucija ne tiče Slovenije, so ob srhljivih podatkih, ki jih bomo navedli v nadaljevanju, pravo bogokletstvo. Kot prvo je npr. Aleksander Ranković v svojem referatu v Zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 poročal (Reporter, 24. 10. 2016), da je bilo v Jugoslaviji v obdobju 1945-1951, to je v povojnem času (!), pobitih, pretežno izvensodno, okrog 568.000 ljudi, to je za kakih 70 Srebrnic (z okrog 8.000 žrtvami), ali storjen pravi genocid nad pripadniki jugoslovanskih narodov. Zraven tega pa še 3.777.776 zaprtih. Dr. Milko Mikola pa je v polemiki z. dr. Rudijem Rizmanom (Demokracija, 27. 8. 2015) na podlagi arhivskih dokumentov navedel sledečo bilanco tega povojnega komunističnega nasilja na slovenskem ozemlju: 14.000 izvensodno pobitih Slovencev in več kot 100.000 izvensodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov ali skupno za dobrih 13 Srebrnic. Pa obstoj več kot 20 koncentracijskih in delovnih taborišč, okoli 15.000 političnih obsojencev, 25.000 političnih zapornikov, blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja in tako naprej brez konca. Kajti Teharje, Huda jama, Barbarin rov, Tezno, Konfin, Šentvid in še prek 600 podobnih množičnih morišč, ki so že in še bodo privrela na dan, so neizpodbitna, bridka, kruta in pretresljiva dejstva.
S temi množičnimi poboji vojnih ujetnikov, civilistov, ranjencev, invalidov, otrok idr., ki so z mednarodnimi konvencijami (Haaškimi, Ženevskimi idr.) zaščitene skupine prebivalstva, smo do tal poteptali temelje mednarodnega humanitarnega prava. V zvezi z umrlimi vojnimi ujetniki in ugotavljanjem njihovih grobov pa pravi 20. člen Ženevske konvencije (Reporter, 12. 10. 2014), »da naj vse podatke o pokopih in grobovih popiše služba za grobove, ki jo ustanovi država, ki skrbi za vojne ujetnike. Seznam grobov in podatke o vojnih ujetnikih, pokopanih na pokopališčih ali kje drugje, naj bo posredovan sili, katere pripadniki so bili ti vojni ujetniki…« Ali pa: »Sila, ki skrbi za vojne ujetnike, mora v primeru smrti ali poškodb vojnega ujetnika izvesti preiskavo in če preiskava pokaže krivdo ene ali več oseb…,mora sprejeti vse ustrezne ukrepe za sodni pregon odgovorne osebe ali oseb«. In še to, da imajo družine pravico, »da zvedo za usodo svojih sorodnikov«, in so tako vse strani v sporu dolžne zbirati podatke o pogrešanih ali smrtnih žrtvah ter si jih sporočati. Prav tako morajo države varovati posmrtne ostanke in grobove umrlih, olajšati dostope do njih in zagotoviti trajno spoštovanje in vzdrževanje grobišč. Čemu je bilo, ob navedenih določbah mednarodnega prava, podobno naše ravnanje, to je množično izvensodno pobijanje z mednarodnim pravom zaščitenih skupin prebivalstva, zagrebanje na desettisoče trupel v tankovske jarke z buldožerji, njihovo odlaganje v opuščene rudniške rove, metanje v kraške jame in nalaganje hlodovine, smeti, odsluženih avtomobilskih gum, pokvarjenega mesa in konzerv nanje, prepuščam v presojo bralcu, ker sam ne najdem pravega izraza za to človeško izvrženost. So morali priti Bošnjaki s svojo Srebrnico in nam dati lekcijo, kako civiliziran narod ravna s svojimi mrtvimi, njihovimi grobovi in grobišči. Partijski veljaki pa, ki so zrežirali ta grozodejstva in jih izvedli preko »svojih zanesljivih izbrancev«, so, čeprav zaslužni za uspešen boj proti okupatorju, z njimi potisnili Slovenijo na civilizacijsko dno, naredili iz nje evropsko Kambodžo, onečastili NOB in s tem po krivem tudi omadeževali vse tiste partizane, ki s temi grozodejstvi niso imeli nobenega opravka in zanje morda sploh niso niti vedeli. Iz krvnikov, ki so prostovoljno ali prisilno izvajali množične likvidacije teh nebogljenih ljudi, pa so naredili nove žrtve, od katerih so se mnogi po tej moriji zatekli v alkohol, drugi so iskali pomoč v psihiatričnih klinikah, posamezniki so se odločili celo za samomore, ali pa jih je ta pekel zaznamoval do konca življenja, jim udarjal ven iz z obrazov in oči in travmatiziral tudi njihove družinske člane. Kako so veljaki doživljali v sebi to svojo morilsko orgijo, pa mogoče ve kdo od njihovih najbližjih ali pa sam Bog, če je to šlo z njimi v grob. Povrhu vsega pa smo jih po vojni nekritično povzdigovali v nebo, jim postavljali spomenike, vsepovsod obešali njihove slike, imenovali po njih mesta, trge, ulice, šole in tovarne in kar je najhujše, smo z njimi polnili šolske učbenike, jih pol stoletja postavljali za vzornike novim rodovom in jim prek pošastne propagandne mašinerije prali možgane. Nekaj časa tudi moje.
