Piše: dr. Janez Juhant
Tako je vprašal Jezus farizeje in jim postavil ogledalo. Zdi se, da danes ta Jezusov in splošnočloveški kompas komaj še deluje. Pozunanjenje človeka, kar sodobna levičarska srenja s pridom izkorišča, družbo usmerja v prepad, zato živimo v zahtevnih razmerah. Države razkrajajo protislovja, narašča negotovost, krepi se brezciljnost. Izmislek spolne odprtosti oziroma teorije o brezštevilnih spolih so vrh ledene gore, ki grozi, da bo potopila človeštvo. V opomin, da drvimo proti dnu, so nam tudi politični odločevalci, ki namesto reševanja problemov človeka, družino in narod še globlje potapljajo.
Zdaj celo brutalno jemljejo rešilno bilko nesrečnemu in zasvojenemu človeku s tem, ko vladni levičarji zahtevajo ukinitev pomoči za zdravljenje zasvojenih. Očitno to ni le izmislek poslanca, pač pa gre za orkestrirano kolaboracijo z zlom, ki jo uprizarja oblast.
Razkrojevalni politični projekt usodno širi sodobno poganstvo in žaga veje našega preživetja, ko isti obenem hinavsko pridigajo o zeleni Evropi in dolgoročnem preživetju človeka. Ali ni to propad, če vladajoči sami niso sposobni zagotavljati človeških temeljev? Očitno niso iz trte zvite govorice, da zasvojenost dobiva domovinsko pravico celo v političnih krogih. Torej: kolaboracija oziroma zavetništvo z zlom se zavestno širi, preplavlja nas poganstvo.
Pri nas poleg zapisanega deluje še refleks ohranjanja polpreteklih prtljag in nadaljevanje znane a nepriznane zgodovine. Laž revolucije je iz SZ pognala globoke korenine v Sloveniji, saj je po Mačkovih besedah bilo treba lagati o »uspehu« SZ, da so ljudje padli na limanice revolucionarnemu projektu. Pakt Ribbentrop-Molotov je komunistom skupaj z nacisti odprl pot za osvajanje Poljske in baltskih držav. V Katinu so pobili okoli 20000 poljskih časnikov in drugih intelektualcev. Slovenski komunisti in njihovi prijatelji v Društvu prijateljev SZ so sodelovali z Hitlerjem ob napadu Nemčije na Jugoslavijo, zato 23. avgust kot dan žrtev totalitarizmov nima mesta v slovenski javni zavesti. Macesnova Gorica, slovenski Katin, je posledica te zaveze zla, ki traja in se z delovanjem te vlade poglablja. Postkomunistični levičarski krogi nočejo priznavati dejstev in ne spoštujejo demokratičnih procesov in ustavno-pravnega reda.
Nadaljuje se nasilje nad drugimi in drugačnimi, ki uničuje človeka, družino in narod. Oblast vzdržuje samo sebe in deluje arbitrarno, z dvojnimi merili: Če desni politik sodeluje z Orbanom, naj bi bil to problem, če je z njim sedanja oblast, je to politični pragmatizem. Udeležba izraelske političarke Cipi Livni na blejskem forumu naj bi bila sporna, stiki levičarjev z venezuelskim diktatorjem Maduro pa so »in«. Celo medijske strukture in sodna oblast podpirajo te manipulacije, kar ima še skrajno zavržne in nečloveške oblike kot je primer sodne obravnave Janeza Janše in podobno…
Upirati se tem koreninam zla je zahteven proces. Berdjajev pravi, da revolucije ne »popravimo« z borbo proti njej ali s prevzemom oblasti novih strank, pač pa z duhovnim poglabljanjem, s silo duha, ki premaguje sebičnost in kupljivost ljudi. Prenova Slovenije – on seveda govori o prenovi Rusije – je mogoča le v zvestobi duhu in pokornosti Bogu. Kdo so nosilci te prenove? Pošteni, odkriti in v Bogu utrjeni ljudje, ki so tudi v preteklosti nesebično služili Sloveniji in v vseh preskušnjah prinašali blagoslov in upanje. Ali je v nas še kaj tega duha? Kaj je z vernimi in demokratičnimi duhovi med nami? Smo sposobni demokratičnih, odprtih poti v zvestobi Bogu in narodu, kar so do smrti branili naši verni predniki? Upam, da nas bo orkestrirani napad na karitativno dejavnost, ki deluje za zdravljenje zasvojenih revežev spodbudil in opozoril na resnost položaja. Časi postajajo še bolj zahtevni kot za časa Berdjajeva in prav je, da vsak sam krepi duha in zvestobo resnici ter se med seboj povezujemo za prenovljeno in duhovno Slovenijo. Vsaj vernim naj bi ta zavest omogočala, da bomo v politiki in na vseh drugih področjih ohranjali to izročilo. Zvesti krščanski in demokratični državljani kljub vsem takim izbruhom zla ostajamo branik in varuh osnovnih človekovih pravic. Sicer ne bo več nikogar, ki bi preprečeval razčlovečenje Slovencev in državljanov. Pridržujem se pozivu Igorja Omerze, da ne le javno pač pa tudi v svojih srcih postavljamo spomenike Ehrlichu, Jezi, Pahorju in drugim rodoljubom, kipi revolucionarjev pa naj za spomin in opomin gredo v muzeje. Inštitut za novejšo zgodovino naj svoje vire odpre in posebno mlade Slovence in Slovenke prek šole in izobraževanja na univerzah pouči o krutih časih , ki so nam jih povzročili totalitarni zatiralci. Pravico imamo zahtevati, naj država vrne dan spomina na komunistične žrtve, kot je pozval tudi predsednik Borut Pahor, in jih celovito rehabilitira. Prihodnost Slovenije je torej odvisna od pokončnih in zavzetih ljudi ter od povezovalnih strategij, ki nas bodo prek zahtevnega dialoga vodile k resnici, ki vse osvobaja ter ustvarja pravičnost med nami.
