Piše: mag. Andrej Aplenc
Ob tej slabi novici lahko rečemo, da se približujemo državi z mehkim totalitarizmom. Eden od razlogov za to je politično skrajno neuravnotežena medijska scena, ki deluje po načelu, da če laž mnogokrat ponoviš, ta postane resnica. Tako je prof. dr. Janez Jerovšek leta 2002 zapisal v reviji Dignitas, Medijska konstrukcija slovenske realnosti: »Vzrok za takšno nepluralno in nedemokratično stanje medijev je v tem, da je približno 80 odstotkov elite iz časa socializma preživelo propad socializma in ohranilo svoje položaje tudi v tranzicijskem obdobju.« To velja še sedaj.
Drugi razlog pa je slovenska mentaliteta, ki je izrazito individualistična. Slovence brigajo njihovi osebni problemi, za politiko pa se zanima, sodeč po volilni udeležbi, le slaba polovica Slovencev. To je premalo za dobro delujočo mlado demokracijo.
Kaj lahko pričakujemo kot posledico tega, da smo izgubili vse tri referendume – nič dobrega. Stara populacija bo ostala v slabem položaju pri oskrbi, brez pravic, ki ji pripadajo. Vlada se bo okrepila z dodatno birokracijo, s položaji bodo nagrajeni politični izbranci. Najslabše bo na RTVS, kjer tudi do sedaj sploh ni bilo tako, kot bi moralo biti, to je tako kot na nacionalnih televizijah v Evropi.
Da je res tako, so pokazali novinarji in novinarke Aktiva novinarjev RTVS, ki so na seji programskega sveta RTVS 9. maja 2016 razvili plakat z napisom »smrt janšizmu«. Vodstvo RTVS ni z ozirom na to naredilo nič in za novinarje ni bilo nobenih posledic. Kaj podobnega je nepredstavljivo v zahodnih demokracijah. Povezati ime predsednika vlade z geslom iz druge svetovne vojne, ki je grozilo s smrtjo okupatorjem, kaže na pravi bes zagovornikov tranzicijske nomenklature. Jasno je, da je to sovražni govor, ki je zakonsko kazniv.
Ta bes smo lahko videli in slišali tudi pri izjavi o psih na RTVS, nedavno na TV in internetu, ko je ena od novinark RTVS na protestnem shodu pred zgradbo televizije kričala v magnetofon, naj gospodarji odpokličejo svoje pse na RTVS. Ti psi so člani vodstva RTVS ter po vsej verjetnosti tudi novinarji in novinarke RTVS, ki tej kričeči novinarki niso pogodu. Ne vem, ali ta kričeča novinarka RTVS ve, ampak ona ni prva, ki je nekatere novinarje označila za pse. Prvi je bil ljubljanski župan Etbin Henrik da Costa, ki je Franu Levstiku, novinarju, namenil znameniti stavek »Krepieren soll der Hund« ali po slovensko: Pogine naj pes! To je bilo v drugi polovici 19. stoletja.
Kdo je bil Fran Levstik? Rodil se je leta 1831 v Dolnjih Retjah blizu Velikih Lašč. Levstik je rasel v dobi marčne revolucije v 19. stoletju, to je v času odprave tlačanstva. Bil je v svojem času v sredini kulturne dejavnosti, tako da lahko to dobo označimo kot Levstikovo dobo. Bil je pesnik, literarni kritik in tudi časnikar, ali kot rečemo sedaj, novinar svobodnega duha.
Ne vem, ali kričeča novinarka RTVS ve, ampak v prvi polovici 90. let je časopis Delo trikrat objavil celostranski oglas z besedilom: »Psi lajajo, karavana gre dalje.« Naročnik oglasa ni bil nikdar znan, utemeljeno pa lahko sklepamo, da je to bila globoka država, ki je v tistih časih tranzicije nakazovala milijone, ki jih je črpala iz slovenskega gospodarstva, v davčne oaze. Oglas lajajoči psi pa je bil namenjen raziskovalnim novinarjem, ki so pisali o tem tranzicijskem dogajanju.
Skratka, kričeča novinarka RTVS ni prva, ki je novinarje, ki niso pogodu oblastem, imenovala psi. Njen nastop bo šel v anale slovenskega novinarstva, kjer ji bo delal družbo ljubljanski župan Etbin Henrik da Costa iz 19. stoletja in karavana iz oglasov v časopisu Delo. Človek bi rekel, da se je tu »špegala brumna duša«. Znašla se je v nezavidljivi družbi. Kaj si o tem mi, ki verjamemo v novinarsko delo, kot ga lahko vidimo in beremo v zahodnih demokracijah, brez psov, pa je jasno.
In kaj lahko pričakujemo na RTVS? Menim, da bodo vsi »psi« izgubili službe na RTVS ali pa bodo dobili pisarne v kletnih prostorih, RTVS pa bo postala trobilo vlade.
Vendar, šli smo skozi marsikaj in tudi to bomo preživeli. Se pa bo število »psov« v prihodnosti zelo povečalo in potem bodo nastopili drugačni časi.
