Piše: Miran Černec, publicist
Sveta Kri pod Velikim Klekom na Koroškem je ime dobila zahvaljujoč čudni legendi.
Pravijo, da je v 10. stoletju, leta 914, tja na poti iz Konstantinopla v svojo pogansko domovino zašel danski vitez Bricij. To ne preseneča; dobrih zemljevidov takrat še ni bilo in prehod čez Alpe v severno Evropo je bil tvegano početje. Tako tudi za dobrega viteza Bricija.
Nekje pod Velikim Klekom ga je zasul snežni plaz in njegovo truplo so čez čas našli okoliški kmetje. Odkrili so ga menda zato, ker so iz njegovega neiztrohnjenega srca skozi sneg sredi zime pognali trije žitni klasi – in tu se je zadeva šele začela zapletati. Možje so truplo vrlega Bricija odpeljali v dolino, kjer so ga nameravali pokopati. A vsakič, ko so to poskusili, je njegova noga skočila nazaj nad zemljo. Končno so ugotovili, da je imel Bricij v stegnu zarezano globoko rano, kjer je bila skrita drobcena steklenica s kapljicami skrivnostne tekočine – in šele ko so jo odstranili, se je tudi noga le pustila zagrebsti. V steklenički je bila – tako izročilo – kri samega Jezusa Kristusa, ki jo je nesrečni vitez skušal prinesti v domovino kot darilo carja iz Konstantinopla. Steklenička seveda ni nikoli prišla na Dansko. Ostala je v tem kraju na koncu sveta, kjer so jo pobožni kmetje shranili kot najdragocenejšo svetinjo. Kmalu so tja začeli čez gorske prelaze prihajati romarji iz vseh možnih alpskih dežel in kraj je postal znan kot Sveta Kri … Prav v 10. stoletju, ko naj bi se bili v dolini reke Mele odvili ti dogodki, so tam po mnenju večine jezikoslovcev in zgodovinarjev nastali »Brižinski spomeniki«.
Srčni možje, ki jim je bilo dano odkriti Bricijevo truplo in spočeti eno najlepših legend krščanske Evrope, so torej njihova sporočila nekoč zelo verjetno slišali v živo. Slišali so, da so kot Božji sinovi povabljeni, da se odpovedo delom zla in postanejo dobri ljudje. Tako so tudi storili. In njihov jezik je bil jezik, v katerem več kot 1000 let kasneje ob bregu reke Mele pišem tele vrstice.
