V nedeljo zvečer sem iz gole radovednosti na internetu poiskal nekaj informacij o primeru Pearl Harbor. Gre za znameniti japonski vojaški napad na ameriško vojaško bazo na Havajih 7. decembra 1941, praktično natanko osem mesecev po prvem nemškem bombardiranju tedanje kraljevine Jugoslavije. Dotedanja vojna v Evropi je tako postala svetovna.
Ne glede na to, da nenapovedani japonski napad na Pearl Harbor ni dosegel svojega namena, ker so Japonci želeli uničiti ameriške letalonosilke, ki jih takrat ni bilo tam, je jasno, da je bil napad dejansko tragedija, ki je terjala več tisoč smrtnih žrtev ne samo med vojaki, ampak tudi civilisti. Namreč, ameriška stran je napad pričakala povsem nepripravljena. A kot kaže opis okoliščin, Američani obveščevalnih podatkov o tem, da se Japonci pripravljajo na napad, niso vzeli resno. Povedano drugače: Japonci so jih na nedeljsko jutro, bilo je med sedmo in osmo uro po lokalnem času, ujeli na »levi nogi«. Posledice so bile usodne za okoli 2500 Američanov, večinoma vojakov.
Zakaj omenjam primer Pearl Harbor? Predvsem zaradi dejstva, da se je v podobnem položaju sedaj znašla Evropa, ki ne glede na številne negativne izkušnje ter poročila, ki govorijo o vse bolj verjetnem islamskem udaru na tleh stare celine, še kar uvaža številne migrante iz Afrike ter Bližnjega vzhoda. Vse pod krinko humanitarnosti. Potem ko so v nekaterih evropskih državah oblast prevzele desne vlade in napovedale omejitev priseljevanja, so organizatorji uvažanja migrantov iznašli nov način: migrante pripeljejo do sredine Sredozemskega morja, doživijo brodolom, nato pa jih poberejo ladje v lasti nevladnih organizacij in jih pripeljejo – kam drugam kot v Evropo. In kot ponavadi na teh ladjah ne najdemo kakih beguncev, ki bi si reševali golo življenje, pač pa dobro preskrbljene mlade moške, sposobne za vojsko.
Trojanskega konja imamo torej pred očmi. In ko kdo naglas opozori na to, je to že rasizem. Seveda po mnenju ideologov sodobne politične korektnosti, ki računajo na to, da bo priselitev velikega števila muslimanov v Evropo za vedno rešil problem evropskega konservativizma in njegovih političnih predstavnikov. No, vsaj mislijo tako – v resnici pa bo islam v svoji izvirni (in nič kaj nežni) različici najprej opravili prav z nosilci liberalnih idej, kar bo pomenilo spontan konec nenaravne in nenačelne koalicije evropske levice z islamisti. Toda ne slepimo se: vso to prostozidarsko vlačuganje v konservativnem taboru Evrope z ljubiteljem maliganov J. C. Junckerjem na čelu ni nič manj nevaren od odkritega islamofilnega aktivizma evropske poslanke (in nekdanje novinarke) Tanje Fajon. Sem je potrebno prišteti tudi »filantropijsko« agendo papeža Frančiška.
Sam sicer ne sodim med tiste, ki bi v sedanjem papežu videli zgolj negativca. Vseeno pa sem prepričan, da je »frančiškovanje« znotraj Cerkve pustilo precej hude posledice v splošni mentaliteti katoličanov. Jasno je, da je Frančiškova usmeritev (pa ne samo na področju migracij, ampak tudi nasploh z novim pojmovanjem usmiljenja, ki ne potrebuje kesanja na drugi strani) izzvala hud upor znotraj Cerkve, s tem pa tudi nevarnost novega razkola. S tem je Cerkev od prejšnje rigoroznosti prešla v novo skrajnost: kimanje in uslužnost vsem za vsako ceno. Da je za evangelizacijo potrebna tudi dobršna mera odprtosti, je jasno – toda za kakšno ceno?
Nekateri naivno pričakujejo, da bo krščanska dobrodošlica muslimanske migrante spreobrnila in bodo postali kristjani. Da stvari še zdaleč niso tako enostavne, dokazuje primer iz naše južne sosede – v 14. stoletju se je hrvaški redovnik iz reda manjših bratov sv. Nikolaj Tavelić odpravil v Jeruzalem, kjer se je kot misijonar skupaj s tovariši konfrontiral s tamkajšnjo muslimansko oblastjo, ki je svoj odnos do krščanskega misijonarstva pokazala s tem, da je misijonarje dala preprosto obglaviti. Podobno usodo je že kakšno poldrugo stoletje prej, še v času sv. Frančiška Asiškega, doživel sv. Berard s tovariši v Maroku. Tam so imeli celo to čast, da jim je sultan Miramolin lastoročno odsekal glave. Sv. Frančišek Asiški je torej imel kar srečo, ker se je tudi sam soočil s sultanom Malek-al-Kamilom – in ostal živ.
Da v Evropo ne prihajajo neki begunci, ki bi si reševali golo življenje, je evropska javnost spoznala že zdavnaj. Vseskozi so to že vedeli tisti, ki tudi stojijo za projektom uvažanja tujerodne invazivne vrste – ob tem naj omenim raznovrstne prostozidarske lože, ki so svoj vpliv razširile tudi celo na nekatere evropske konservativne (desne) stranke, s tem pa so posledično izzvali razna »trda jedra«, ki si želijo razpada EU in postavitev okopov na mejah. Res pa je tudi, da so se v zadnjih letih spremenile tudi pojavne oblike islama. Pred kakimi desetimi leti smo lahko tu in tam zagledali le kakšno naglavno ruto, v zadnjih treh letih pa se je začel tudi islam radikalizirati. Krvava vojna v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih je privabila številne islamske borce iz tujine, ki so hitro dobili domače posnemovalce, zato se islam v BiH zadnje čase vse bolj radikalizira, s prihodom novega vala migrantov pa se bo radikalizacija okrepila.
Zanimivo je, da se ob debati o tem, koliko slovenska družba pod krinko multikulturnosti dopušča islamizacijo, večkrat spomnim na anekdoto, ko je za božič 2002 tedanji ljubljanski nadškof, sedaj kardinal dr. Franc Rode na vprašanje Pop TV komentiral tudi dogajanje glede ljubljanske džamije (ki sedaj že stoji). Ljubljanski nadškof je namreč v pogovoru na Pop TV na vprašanje, kakšno je njegovo stališče do izgradnje džamije v Ljubljani, rekel, da ne želi odgovoriti, ali je za ali proti, ob tem pa je omenil splošno znano in sprejeto dejstvo, da je džamija v muslimanskem pojmovanju nekaj drugega, kot je cerkev za kristjane. V skladu z islamskim izročilom ima džamija poleg duhovne tudi družbeno, kulturno in politično razsežnost. Tedanji slovenski mufti Osman Đogić se je na omenjeno nadškofovo mnenje z ogorčenjem odzval s skoraj tritedensko zamudo, pri čemer je Rodeta obtožil verske nestrpnosti. V Islamski skupnosti v Sloveniji so tako celo izrazili mnenje, da je Rode »napeljeval na politiko nasilja, kar ne more pustiti ravnodušnega niti enega vernika niti državljana«. In kot bi nekdo obrnil stikalo, so se v časopisih oglasili vsi dežurni levosučni dušebrižniki, ki so nenadoma ogorčeno ugotovili, da je Rode na božični večer čisto zares govoril zelo nesprejemljive stvari in celo hujskal. No, dokler se ni našel nek pameten novinar, ki je za Đogića dejal, da je bolje, če bi se ustavil. Religiolog in tedanji profesor na ljubljanski teološki fakulteti dr. Drago Ocvirk pa je na pravilnost Rodetovih stališč opozoril s citati, ki jih je v bošnjaški reviji Novi horizonti objavil muslimanski znanstvenik dr. Šukri H. Ramić. In o čem piše? O tem, da islamisti vseh vrst v nacionalni državi, torej v pojavu, ki ga poznamo v Evropi, hudičevo iznajdbo, s katero se želi uničiti umo, torej enotno svetovno islamsko skupnost (ne glede na to, da so številne frakcije islama med seboj celo sprte, spomnimo se tudi vojne med Irakom in Iranom v osemdesetih letih). Sami namreč sanjajo o eni sami in enotni državi, ta bi zajela vse muslimane in bi bila vsa uma pod eno samo oblastjo, ki bi v vsem sledila Koranu, haditu in šariji. »Takrat bi imeli čisto politiko in poštene ter iskrene politike, ki si resnično prizadevajo za blaginjo vseh, ne pa tistih, ki samo lažejo, kradejo, so podkupljivi, gledajo le na svoje interese itd. Menim, da bi v tem smislu morala imeti džamija vodilno vlogo, ker je to kraj, kjer se ukazuje dobro in odvrača od zla,« razmišlja Ramić. (navedek je iz članka »Krči islama zaradi globalizacije«, ki ga je dr. Ocvirk leta 2003 objavil v Bogoslovnem vestniku). No, marsikdo bo morda v tem prepoznal kakšno podobnost med islamom in globalnim ter utopičnim (vulgo-)socializmom, ki je v svojem bistvu internacionalen. Je pa zanimivo, da je na celovitost islama v družbenem, političnem in duhovnem življenju opozoril že Alija Izetbegović v znameniti knjigi Islamska deklaracija, zaradi katere je bil leta 1983 obsojen na zaporno kazen, sedem let kasneje pa je postal predsednik predsedstva BiH v času, ko se je že potapljala v vojno.
Normalno je, da smo v evropskem sekularnem prostoru vsaj od 11. septembra 2001 ljudje postali bolj občutljivi na dogajanje v zvezi z islamom. Pa ne toliko zaradi islama samega ali zaradi terorističnih dejanj, ampak bolj zaradi bojazni, da se nam vsak čas lahko zgodi kakšen trk civilizacij. To se dejansko že dogaja. Priseljevanje množic iz povsem kulturno drugačnih okolij je sprožilo posledice, ki se čutijo tudi v Sloveniji. Tej incidentov ni mogoče opravičiti, niti z multikulturnostjo, niti z domnevno rasistično usmeritvijo tistih, ki se nanje kritično odzivamo. Pojav burkinijev v bazenih se morda tu zdi povsem minorna zadeva v primerjavi z nedavnim streljanjem v Torontu (kjer naj bi storilec arabskih korenin imel »duševne težave«), vendar pa se občutljivost velikega dela Slovencev na propagandno ofenzivo islama povečuje prav zaradi zavedanja, da so mnoge evropske države dejansko že priznale, da so okupirane – t. i. »no go« cone pomenijo prav to, da države na svojem ozemlju ne morejo izvajati suverenost, saj njena zakonodaja tam ne velja več. Pa primerjajte sedaj to situacijo s tisto iz začetka devetdesetih let, ko so uporni Srbi v občinah severne Dalmacije, Like, Korduna, Banije in nato še Slavonije, Baranje in Zahodnega Srema enostavno suspendirali ustavni red Republike Hrvaške ter oklicali svojo državo, Republiko Srbsko krajino – saj se verjetno še spomnite razvpitih Martićevih policajev?
Skratka, kovanje nekakšne rasistične poante na podlagi dogodka v termah Vivat ni samo prilizovanje diktature politične korektnosti, ampak tudi beg pred resnico. Resnico o tem, da se bomo Evropejci nekega dne zbudili v kalifatu, kjer bo edini veljavni pravni red šarija. Krivi bomo pa sami, ker smo si zatiskali oči in ker smo v imenu spodbujanja kvazi multukulturnosti ter lažnega krščanskega usmiljenja dopustili velike demografske spremembe ter posledično trk civilizacij. In ker smo raznim Sorosovim fundacijam ter nevladnim organizacijam s prostozidarskim ozadjem dovoljevali usodno preobrazbo družbe – ki se ni ustavila zgolj ob skrajni sekularizaciji. Le-ta pa je ustvarila prazen prostor, v tem praznem prostoru pa so se usidrali pojavi, na katere pa sodobna Cerkev ni znala odgovoriti. Evangelizacija namreč ni neka »soft« različica krščanstva, ki pod plaščem nekakšne mavrice daje legitimnost vsemu mogočemu – evangelizacija pomeni tudi nastop prerokov. In tudi dandanes bi potrebovali Elijo, ki bi sežigal malike ter ljudstvo usmerjal na pravo pot.
Opomba: za ogled prvega dela članka »Rasisti, dobrodošli v halal državi« kliknite TUKAJ.
