Piše: dr. Stane Granda
Za češki prehod v demokracijo se je uveljavil pojem žametna revolucija, to, kar doživljamo sedaj v Sloveniji, je raševinasta kontrarevolucija. Raševina je simbol spokorniškega oblačila. Tudi zaporniškega.
Kritika vsakokratne vlade je temeljna značilnost demokracije. Po vsem, kar doživljamo, pisanje o njej vse teže razumemo kot običajno kritiko, saj gre za izraze nemoči, nikoli obupa. Vse bolj postaja jasno, da je moč vladne stranke kal njene smrti. Kljub temu ni čas za ležernost. Ne vladajo izvoljeni ljudje, ampak tisti, ki stojijo za njimi. Realni oblastniki so ulično krilo vlade. Dejanska oblast so njeni »kolesarji« in levica, ki daje ideološki kompas. Zadnje menjave ministrov kažejo, da je še premierjeva partnerka močnejša kot največja vladna stranka. Iz vsega kani največ koristi izvleči SD, ki pa ima čedalje večji problem z intelektualnim potencialom stranke. Po vsem tem, kar smo doživeli po zadnjih parlamentarnih volitvah, lahko ugotovimo, bolj v odnosu do demokracije kot osamosvojitve, da smo priča retrogradnemu procesu, ki hoče dokazati, da smo Slovenci dobili svojo državo leta 1945 in smo 1991 samo odšli iz Jugoslavije. Zato zanikajo osamosvojitev, zasluge osamosvojiteljev, zlasti pa obračunavajo z demokracijo. Preloma z nekdanjim komunizmom ne priznajo. Nadaljujejo delo, ki so ga začeli izbranci generala Lipiča, ki trdijo, da nas je prejšnjega državnega okvira rešila Titova TO. Razumi, kdor zmore.
Izraz kontrarevolucija je izrabljen in utrujen. Kljub temu tega, kar doživljamo, ni mogoče imenovati drugače. Fanatizem in nestrpnost, bolj izraz obupa kot ideološkega prepričanja, sta na vrhuncu. Samo vprašanje časa je, kdaj bo fizično nasilje v večji meri nasledilo fizičnega. Metanje iz službe, prepovedi opravljanja dela, pred televizijci je to doživel direktor Muzeja slovenske osamosvojitve, so že del tega. Nekdanja oblast namreč niso bili samo vrh partije, ampak vsi tisti, ki so bili od nje odvisni. Njihovi potomci so dojeli, da jim svetle prihodnosti demokracija ne zagotavlja, da se mora slovenska družba vrniti v čase, ko so do leta 1990 vladajoči iz nič postali vse. Zato smo med kolesarji videli potomce nekdanjih notranjih ministrov in njihovih oprod ter pripadnikov lumpenproletariata, ki jih sedaj sodišče, da bi jih rešilo pravične kazni, uvršča med neprištevne. Nekdanji oblastniki niso bili le vrh partije in njeni oporniki, ampak predvsem tisti, ki so živeli na račun družbene lastnine. Partijski sestop z oblasti je bil dejansko formalni konec nekajletnega procesa, v katerem so se za to izbrani pripravili na divjo privatizacijo. Nikoli ni bila skrivnost izvora »udbomafije« in tajkunov, da o oligarhih niti ne govorimo.
Če poteka kontrarevolucija, je morala biti pred tem revolucija. Slovenska osamosvojitev pokriva vse potrebne zahteve za tako karakteristiko. Najbolj ji daje to oznako vojna za Slovenijo, za katero je vse bolj jasno, da gre za intervencijsko pomoč domačim kontrarevolucionarjem, ki so se potuhnili. Mogoče bi se res nad kom, na primer Kučanom, znesli, vendar zato, ker zadeve ni izpeljal tako, kot so od njega pričakovali oziroma je bilo dogovorjeno. Toliko opevano enotnost v času vojne za Slovenijo lahko vidimo tudi kot spremembo taktike, ker ni bila izvedena lustracija. Osnovno vprašanje je postalo, kdaj, kako in s kom zavarovati nakradeno družbeno premoženje. Zlasti je postalo to aktualno po koncu mandatov Kučana in Drnovška, ko je delovanje iz ozadja tudi zaradi biološke ure postajalo vse bolj nezanesljivo. Potem ko jim zgodba z Jankovićem in Golobičem ni uspela, so z novimi obrazi pridobivali čas in končno dobili z Golobom in Musarjevo zastopnika privatizacijske oligarhije, ki naj jim s pomočjo šolstva in sodstva, ki ju nikoli niso spustili iz rok, zagotovi trajno oblast. Pri tem se opirajo na spodbujanje kulturnega boja in obljubljanja nujnih družbenih reform, do katerih ne bo nikoli prišlo. To je samo sinonim za nekdanjo svetlo prihodnost, socializem po meri človeka, ki ga nikoli ne more biti.
Mednarodne primerjalne analize nekdanjih komunističnih držav razkrivajo ne samo genske okvare dedičev izvrševalcev krvave komunistične represije, ampak tudi politično pohabljenost velikega dela državljanov, ki se niso sposobni prilagoditi zahtevam demokracije, v kateri mora človek sam prevzeti odgovornost za svojo prihodnost. To je poglavitni vzrok zatekanja pod okrilje starih sil in novih obrazov kot njihovega sodobnega pojava. Predvolilni programi demokratičnih sil morajo zato nujno predvideti tudi usposabljanje državljanov za demokracijo. Niso je poznali in cenili, ampak so jih strašili pred njo! Samouki na tem področju, kot kaže primer NSi in verjetno Logarjevega kroga, so dvorezen meč. Domišljajo si, da vedo, kaj hočejo. Kako naj bi to dosegli, sprašujejo neprave.
