Stara ljudska modrost pravi, da bo goro premaknil le tisti, ki začne s premikanjem kamenčkov. Ta modrost mi je prišla na misel , ko je večina ljudi ob škandaloznem odpisu dolgov družini Jankovič oziroma podjetju v njihovi lasti previdno molčala. Odpis dolgov, v skupni višini 29 milijonov EUR, je bila in je še vedno, top tema pogovorov po celi Sloveniji, tudi po Ljubljani. Večina ljudi se je ob takem odpisu zgražala, tudi tisti, ki v političnem smislu, kotirajo levo. Šlo je resnično za stvar, ki bi jo v primeru, da bi jo označili z besedo svinjarija, označili z zelo blago oznako. To namreč ni bila svinjarija. Tak odpis, skoraj 95 odstotkov dolgov podjetja Electa holding, je pravzaprav ultra super svinjarija. Drugačnega izraza za to pač ne morem podati.
Pa je kljub temu, da je šlo za v nebo vpijajočo anomalijo, ki se je zopet zgodila prvorazrednim, velika večina prebivalcev našega glavnega mesta modro molčala. Zelo malo uglednih mnenjskih voditeljev, je ob tem škandalu povzdignilo glas. Milan Kučan, Spomenka Hribar in tovarišija znana iz romanja na magistrat, je seveda razumljivo molčala. Normalno, saj gre za našega Zokija, človeka, ki je vendarle prvorazredni državljan. Takemu pa je bilo in je še vedno, dovoljeno vse.
Zaskrbljujoč ob tem pa je pa je molk ostalih. Množica anonimnih prebivalcev Ljubljane, ki lahko o takih stvareh, kot se redno dogajajo članom družine Jankovič, le sanja. Ti so javno molčali, saj je večinsko mnenje, da z javnim protestom, pač ne moreš storiti ničesar. zakaj bi se izpostavljal, če se lahko to obrne proti tebi? Gora (Zoran Jankovič) je za mnoge pač previsoka in pretežka, ne da se je premakniti. Tako očitno misli večina…..
Ob tej pooenostavljeni prisilni poravnavi oziroma temu odpisu dolgov, prvorazredni družini, so družbena omrežja dobesedno ponorela. Tako močno, da sta morala pred kamere stopiti celo Damjan Jankovič in njegov oče, župan MOL Zoran Jankovič. Obema je bilo v njuni izpovedi skupno to, da sta se onadva predstavila kot žrtev te prisilne poravnave. Jankovič mlajši je medijem zaupal, da je tudi sam klavrno končal, da je končal v osebnem stečaju…
Tudi župan MOL je izjavil, da je zaradi tega stečaja pravzaprav sam največ izgubil, večkrat pa se je izognil odgovorom na neprijetna vprašanja, kot je bilo npr. od kod Janu Becu, ki je očitno odigral vlogo fiktivnega, slamnatega upnika, denar za odkup terjatev. Dejstvo, da sta se oba Jankoviča v medijih predstavljala kot žrtvi, daje slutiti, da jima je svetovala ista oseba, kaj naj govorita v javnosti. A to niti ni pomembno.
Kako verjeti v iskrenost besed nekoga, ki igra žrtev in omenja osebni stečaj, če pa tega gospoda dnevno vidijo v luksuznem avtomobilu, ki je vreden gotovo več kot 100 000 EUR? Kako verjeti v iskrenost besed nekoga, ki trdi, da je klavrno končal, pa kljub temu z najožjimi sorodniki še naprej goji luksuzen življenjski stil? Njegovi najbližji sorodniki, ki bi po logiki stvari morali biti prav tako prikrajšani oziroma klavrno končati, pa dajejo zgolj za dopustniški najem jahte, 130 000 EUR. Tako življenje zagotovo ne živi, nekdo, ki je klavrno končal. Tako življenje živijo zgolj ljudje, ki do denarja nimajo nobenega odnosa, saj do njega prelahko pridejo. Pa ne z lastnim, trdim delom, da ne bo pomote!
Odpis 29 milijonov dolgov družinskemu podjetju Jankovičev, je zagotovo vsega obsojanja vreden. Pa če še nekdo tako trdi, da je zakonit. Gre za popolnoma nemoralen odpis, za katerega je vidno iz aviona, da je šlo pri njem za izigravanje zakonodaje.
Prav je, da se na tem mestu spomnimo, da tak odpis članom družine Jankovič ni bil prvi. Že v 90. letih je bil izveden, za tiste čase astronomski odpis podjetju Zorana Jankoviča s strani banke SKB v višini nekaj milijonov takratnih nemških mark. Ko so na novinarski konferenci nekateri novinarji od Zorana Jankoviča čez čas terjali pojasnila o tem odpisu, je novinarje preprosto usmeril na SKB banko. Naj oni pojasnijo. On očitno s tem nima nič!
Takrat se je po Ljubljani na veliko govorilo, da je to plačilo za usluge, ki jih je naredil Zoran Jankovič, nomenklaturi. V času tega odpisa v Sloveniji še zdaleč ni bilo medijske svobode oziroma pluralizma. Kot je ni niti sedaj. Vendar pa je danes na voljo medij, ki se ga v demokratičnih državah vendarle ne da cenzurirati. Internet. Takratni odpis Zoranu Jankoviču oziroma Electi je zato takrat odšel hitro v pozabo. Prav pa je, da se ga danes spomnimo. Pa bi bilo vendarle zanimivo, če bi sedaj, po preteku toliko časa od tega odpisa, državljani vendarle dobili pojasnila, zakaj je SKB ravnal tako kot je v primeru Electe. Ker se Jankovič pri sedanji poenostavljeni prisilni poravnavi brani z argumentom, da se je v Sloveniji zgodilo vsaj 200 takih prisilnih poravnav (mimogrede prepričan sem, da nobena z tako visokim odpisom glavnice!), bi bilo zanimivo izvedeti, koliko fizičnim in pravnim osebam je takratna SKB banka odpisala dolgove v taki višini kot Electi? Zakaj Zoran Jankovič ob sklicevanju na 200 pooenostavljenih prisilnih poravnavah, ne pove še koliko je bilo takih odpisov s strani SKB banke, kot se je zgodil njegovi Electi? Razlog je najbrž v tem, da takih odpisov ni bilo veliko. In, da je bila Electa če ne edina, pa vsaj ena izmed redkih pravnih oseb, ki se ji je zgodil tak darežljiv odpis dolgov, ki izvirajo iz najetih posojil.
In ker se zgodovina ponavlja, se je ponovno zgodil odpis, tokrat kot zloraba veljavne zakonodaje.
Zanimivo je, da se je potem, ko je na družbenih omrežjih završalo, zganilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani. Da, to je tisto sodišče, ki je sprva potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo, s katero se je izvedel odpis 29 milijonov dolga podjetjem v lasti Jankovičev. Okrožno sodišče je kot upnik iz naslova neplačanih sodnih taks, vložilo pritožbo zoper sklep o poenostavljeni prisilni poravnavi, ki ga je izdalo ta isto Okrožno sodišče v Ljubljani. Leva roka torej ni vedela, kaj dela desna roka…
Ali bo podobno ravnal tudi FURS, ta trenutek ni jasno. Je pa dejstvo, da je s takim manevrom Okrožnega sodišča, poenostavljena prisilna poravnava, vsaj za enkrat zaustavljena, saj bo o njej, moralo še enkrat odločiti pristojno Višje sodišče. Državljani si lahko vsaj za kratek čas oddahnemo.
Odveč je nepotrebno navajanje, da imajo prvorazredne osebe v Sloveniji, očitno popolnoma drugačen status, kot navadni »plebejci«. To je moč dokazati z nešteto , tudi drugimi primeri. Prav pa je, da državljani enkrat vendarle povzdignemo glas zoper to. Prav je, da državljani na glas povemo, da Slovenija ni država , ki bi ji bila lastna vladavina prava, pač pa, da ji do tega še veliko manjka. V normalni demokratični pravni državi, se kaj takega ne bi nikoli zgodilo. V to sem prepričan.
Četudi se transformacija Slovenije in vseh njenih ključnih družbenih podsistemov, morda zdi vsaj na prvi pogled misija nemogoče in četudi se večini zdi, da gre tu za goro, ki je ni moč premakniti, se je vendarle vredno boriti za to, pa četudi zgolj z premikanjem kamenčkov. Primer z odpisom 29. milijonov družinskemu podjetju Jankovičev, se nam to pravzaprav kaže kot imperativ. Imperativ nujnega angažmaja vseh dobro mislečih ljudi v tej državi. Priložnost za to bo že 10. oktobra na vseljudskem shodu v Ljubljani…..
