Piše: Gašper Blažič
V zadnjih dneh je kar nekaj razburjenja povzročil Sašo Hribar z nekaterimi svojimi izjavami o osamosvojitveni vojni, pa tudi odzivi nanj, zlasti s strani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Ti dogodki so znova sprožili dokaj široko diskusijo o tem, kaj se je v resnici dogajalo leta 1991.
Kariero Saša Hribarja spremljam že dovolj dolgo, da lahko tudi nekaj zapišem o njem. Še kot otrok se ga spomnim iz osemdesetih let, ko je kot radijski spiker prihajal brat agencijske novice v osrednji TV dnevnik na TV Ljubljana (sedaj TV Slovenija). Takrat je v osrednji informativni oddaji (ob 19.30) na televiziji vedno sodeloval nekdo z nacionalnega radia, ki je vmes bral novice po izboru urednika oddaje, ki pa niso imele kritja z avtorskimi prispevki TV novinarjev. Tako so se ob Hribarju pojavljali še nekateri drugi stari radijski mački, kot denimo Ivan Lotrič, Slobodan Kaloper, Zvone Krznar, Alenka Höfferle, Menči Klančar, Nataša Dolenc, Ida Baš, Ajda Kalan, itd. Naj opozorim, da to ni šlo za neke običajne radijske moderatorje, pač pa za ljudi s posebej izoblikovanimi in šolanimi glasovi. Ivana Lotriča sem nalašč navedel prvega, ker mi je bil kot otroku po barvi glasu najbolj razpoznaven, saj je »pokrival« tudi mnoge tuje dokumentarne oddaje z dodanim slovenskim (posnetim) besedilom. Nekdaj je celo veljalo, da so spikerji povezovali nekatere oddaje (denimo Stop Pops 20), sicer pa so redno sodelovali v radijskih informativnih oddajah, brali obvestila, čestitke in pozdrave ter tudi – osmrtnice.
V takšnem okolju je karierno rastel tudi naš znanec Sašo Hribar. Dokler ni vstopil že konec osemdesetih let v razvedrilno sceno, predvsem z oddajo Radio Ga-Ga, ki predstavlja začetek nekakšnega spontanega humorističnega programa. A že malo pred tem tudi na televiziji z oddaji Titanik, ki jo je povezoval s Sašo Einsiedler. No, če bi televizijsko »potapljanje ladjic« izumili danes, bi verjetno nastal škandal mednarodne razsežnosti, a takrat se je tudi zaradi širjenja prostora svobode ob počasnem rušenju berlinskega zidu ustvarjal nekakšen imaginarij, v katerem so lahko mediji objavljali tudi vsebine, ki bi jih danes prepoznali kot moralno zavržene (lahko si greste v arhiv pogledat, kaj je režimski Nedeljski dnevnik tedaj objavljal v rubriki »Najbolj nenavadne novice« – ob marsikateri bi vas verjetno kap…). Sicer pa sem kasneje priložnostno spremljal oddajo Radio Ga-Ga (poimenovano po znanem hitu skupine Queen), ki je bila za nas, mulce, zelo zanimiva, ampak je zaradi šolskega pouka ob petkih dopoldne seveda nismo mogli poslušati. Razen seveda med počitnicami ali pa če se je zgodil kakšen »dan šole«, ko na nek petek leta 1993 ni bilo pouka in smo popoldne šli v opero, celotna Slovenija pa je lahko preko te oddaje izvedela, da je bila to opera od »Kapučinija«, zaradi česar je celo Sašo Hribar zlezel s stola od smeha. Sicer pa si je vedno rad privoščil ne samo vodstva RTVS in njenih produkcijskih enot, ampak tudi najbližje sodelavce, od tonskih tehnikov (Srečo Katona itd.) do radijskih napovedovalcev, ki jim je sicer sam pripadal. Nekaj časa je v oddaji deloval »solo«, kasneje pa spet s sodelavci. Eden od njih je leta 2018 postal celo predsednik vlade, čeprav bi bilo bolje, če bi ostal pri svojem starem poslu.
Kakorkoli že, prav zaradi vse te zgodovine je potrebno Hribarja vzeti s precejšnjo mero rezerve. Tudi takrat, ko govori smrtno resno. Čudi me, da je sploh član Programskega sveta RTVS, kjer se pogovarjajo o resnih stvareh, a morda je to bolj zato, da je Sašo neposredno informiran in iz tega naredi tudi kakšno novo domislico. Njegove izjave sem vedno jemal v smislu parodije, torej ne preveč resno. Morda mu s tem delam tudi krivico, ampak ne morem si pomagati, če je bil vedno provokativen. Tudi zato njegovim izjavam v zadnjem času, kar se tiče osamosvojitvene vojne, nisem posvečal kakšne posebne pozornosti (ne glede na to, da je tudi sam med vojnimi veterani). A so se nanje odzvali predvsem drugi in iz tega je nastala tudi (po mojem mnenju odvečna) diskusija o tem, kdo je v osamosvojitveni vojni (ki je menda ni bilo) dezertiral. In kdo bo koga tožil.
Osebno pa me bolj skrbijo izjave enega od tedaj poveljujočih, namreč Janeza Lesjaka, ki je za MMC RTV med drugim izjavil: »Hribar ne trdi, da osamosvojitve ni bilo, to, da ni bilo vojne, pa trdimo še številni. Kdor misli drugače, naj pokaže uradni dokument, da je Slovenija kdaj vstopila v vojno.« Nenavadno! Zakaj se potem osrednja veteranska organizacija imenuje »Zveza veteranov vojne za Slovenijo«, če vojne sploh ni bilo?
Poglejmo nekoliko v jedro te zgodbe. Strinjam se s trditvijo Antona Krkoviča, enega od arhitektov slovenske obrambe v času osamosvajanja, da se je vojna dejansko začela že sredi maja 1990, ko je prišlo do razoroževanja slovenske Teritorialne obrambe (glede na tradicionalne nesporazume glede tega, kdaj se je formalno začela oborožena agresija – Primorci trdijo, da so bili napadeni že 26. junija). No, razoroževanje se je začelo že prej, šlo je za dobro pripravljeno in tajno akcijo, ki je bila koordinirana iz Beograda, namreč iz generalštaba JLA. Ko je namreč aprila 1990 z volitvami prišlo do spremembe oblastnih struktur v Sloveniji, je beograjski vrh takoj začel z ukrepi, s katerimi bi preprečil, da bi republiška TO postala nova slovenska vojska, kar je de facto postala z ustavnimi spremembami konec septembra 1990 (čemur je sledila zasedba štaba TO na Prežihovi v Ljubljani). Seveda je bilo potrebno vmes s projektom Manevrske strukture narodne zaščite šele vzpostaviti oboroženo strukturo, ki bi varovala Slovenijo, vrniti vsaj del odvzetega orožja ter nabaviti novega. Po razvpitem procesu proti četverici JBTZ je namreč postalo jasno, da armada postaja neke vrste politični dejavnik v tedaj razpadajoči Jugoslaviji, ves čas je Sloveniji grozila razglasitev izrednih razmer, s čimer bi JLA lahko legalno vojaško posredovala (podobno kot na nemirnem Kosovu). Poleti 1990 je JLA slabo prikrito pomagala tudi srbskim upornikom v Kninski krajini, kar je bilo za Slovenijo dovolj jasno znamenje, da ne more računati na zvezno vojsko kot tisto, na katero se lahko zanese. Jelko Kacin, v tistem času namestnik obrambnega ministra in nato minister za informiranje, je decembra lani v Kočevski Reki spomnil, da je JLA s svojimi reakcijami samo utrjevala svoj status okupatorske vojske – ob hudih poplavah v začetku novembra 1990 je sicer skušala pomagati, vendar je bilo že prepozno.
Res pa je tudi nekaj drugega: da smo v Sloveniji zelo pozno dobili svoje simbole: TO, policija (milica) in slovenska država s(m)o te simbole dobili šele tik pred osamosvojitvijo. Hrvatje so bili glede tega veliko bolj ažurni in za prve spremembe poskrbeli že spomladi 1990 z začasno zastavo in grbom, dokončno pa razglasitvijo ustave dan pred slovenskim plebiscitom istega leta. Tako da smo plebiscit (žal) izvedli še pod starimi simboli. Le malo je manjkalo, pa bi tudi agresor iz leta 1991 imel enake simbole kot mi.
Zakaj torej celo neposredni udeleženci vojaškega spopada iz leta 1991 trdijo, da ni vojne? Nekaj je k temu pripomogla časovna oddaljenost dogodka. V devetdesetih letih si v Sloveniji praktično nihče ni upal javno častiti rdeče zvezde, celo navkljub pošastni politični restavraciji stare nomenklature. Z afero Vič-Holmec, ki ni bila prva afera, usmerjena proti osamosvojiteljem, pa so začele padati zadnje bariere. V tem obdobju do danes se je kult češčenja totalitarne preteklosti začel zelo krepiti. To, kar se je nedavno zgodilo z ministrico Asto Vrečko v Čebinah, je zgolj češnja na torti. Spomin na to, da je agresor iz leta 1991 nosil rdečo zvezdo, je zbledel. Tudi dogodki so se začeli re-interpretirati. Celo nekateri nekdanji poveljujoči iz TO danes trdijo, da je bila JLA vendarle naša redna in zakonita vojska. No, če to drži, potem je verjetno imela tudi zakonite in legitimne razloge, da je maja 1990 izvajala prenos orožje TO v vojašnice TO iz varnostnih razlogov, ali pač? In je tudi branila veljavno ustavo SFRJ po tistem, ko je Slovenija razglasila, kot je tedaj dejal član predsedstva SFRJ Borisav Jović, »enostranski akt odcepitve, kar vodi h grobemu razbijanju jugoslovanske državne skupnosti, s čimer potiska občane in narode Jugoslavije na rob katastrofe«.
Je torej mogoče, da Slovenci po dobrih 30 letih sami verjamemo, da je bil plebiscit napaka, prav tako tudi razglasitev samostojnosti in tudi vojaški upor agresiji? In zakaj smo se sploh upirali z orožjem? Je res sovraštvo do t. i. osamosvojiteljev močnejše od državnega ponosa? Si lahko predstavljamo, da bo na Hrvaškem na podoben način zanikali t. i. domovinsko vojno?
In če je bila Hribarjeva provokacija v čem koristna, je bila v tem, da je razkrinkala odnos nekaterih vojnih veteranov do lastne države. To, kar se Hribar »heca«, oni mislijo smrtno resno. In v tem primeru ni bistvo naše diskusije o tem, ali je Hribar dezertiral ali ne, pač pa v tem, ali so morda v zadnjih letih simbolno dezertirali nekateri, ki so leta 1991 z orožjem branili domovino. So se morda čutili prisiljene? Morda se odgovor skriva tudi v številnih primerih velike vrnitve nekdanjih agresorskih oficirjev, ki so se v glavnem izognili tudi sodni odgovornosti za storjene zločine. Ker so se zgolj ravnali po tedanjih zakonih. In po tedanjih zakonih in odlokih v Sloveniji vojne ni bilo – niti v času med 27. junijem in 7. julijem 1991, ko je bila podpisana brionska deklaracija. V premislek: po tej pravniški birokratski logiki, zaradi katere vojne v Sloveniji ni bilo, je torej Hitler povsem zakonito ustanavljal uničevalna taborišča za »inferiorno raso«.
Skratka: ko država postaja en sam Radio Ga-Ga, moramo biti pripravljeni prav na vse.
