Piše: dr. Matevž Tomšič
Brutalna in z ničimer izzvana agresija, ki jo je pred več kot letom dni Putinova Rusija sprožila na sosednjo Ukrajino, je v svobodoljubnem svetu naletela na vsesplošen upor. Privedla je do tega, da se je demokratična Evropa po dolgem času poenotila in se postavila na stran napadene države.
Seveda se države razlikujejo po stopnji odločnosti, kar zadeva pripravljenost na konkretno – tudi vojaško – pomoč (Združeno kraljestvo in vzhodne članice Evropske unije kažejo več pripravljenosti, Nemčija manj, Madžarska pa sploh nič). Vendar je le malo takšnih, ki bi se postavili na stran agresorja. V teh primerih gre za skupine z bodisi levega bodisi desnega obrobja političnega prostora.
Slovenija se od večine držav članic EU razlikuje po prisotnosti močnih proruskih sentimentov. Glede tega je bolj podobna kakšni Srbiji kot pa svojim sosedam. In kar je še pomembnejše, simpatij s Putinovim zatiralskim režimom ne gojijo (samo) ljudje s političnega in družbenega obrobja, ampak nosilci moči in vpliva. Pripadniki elite torej na čelu z nekdanjim predsednikom in zadnjim šefom partijskega centralnega komiteja Milanom Kučanom. Nekateri od njih so tudi prejemniki visokih ruskih državnih odlikovanj. Sedaj, ko je znana zločinska narava agresije in barbarstvo ruske soldateske, si sicer ne upajo več direktno zagovarjati Rusije in njenega samodržca. Zato pa to počnejo na prikrit način.
Tako so Kučan in kompanija nedavno javnost znova »osrečili« z apelom svetovnim silam po ustavitvi vojne v Ukrajini. Le-ta bi bil hvalevreden, če bi bil namenjen tistemu, ki je edini odgovoren zanjo, se pravi prezidentu Putinu. On bi lahko vojno v trenutku ustavil, tako da bi svoji vojski ukazal umik z okupiranega ozemlja sosednje države. Vendar so avtorji poziva Rusijo navedli na zadnjem mestu, za Evropsko unijo, zvezo NATO in Združenimi državami Amerike. Resda so na začetku zapisali, da podpirajo Ukrajino, vendar je težko verjeti, da to mislijo iskreno. Bolj kot ne je šlo za pretvarjanje (oziroma »lip service«, kot pravijo Američani). Ne samo da niso obsodili ruskih zločinov, s tem ko so zapisali, da je Ukrajina »žrtev posredniške vojne med dvema vodilnima jedrskima velesilama, Rusijo in ZDA«, so dejansko relativizirali odgovornost za vse žrtve, uničenje in trpljenje v tej državi v zadnjem letu dni, čeprav je za to odgovoren izključno agresor, se pravi Rusija.
Prava namera teh lažnih mirovnikov se je razkrila v njihovem nasprotovanju vojaški pomoči Ukrajini, češ da »kopičenje najsmrtonosnejših orožij Evropi ne bo prineslo miru in stabilnosti«. Gre za veliko sprenevedanje, saj lahko le učinkovita ukrajinska obramba – za katero je seveda potrebna najsodobnejša oborožitev – ustavi ogrožanje evropske varnosti s strani Putinovega režima. V Ukrajini se namreč ne brani samo svoboda njenih ljudi, ampak vseh Evropejcev. Z odrekanjem vojaške pomoči to državo, njeno vojsko in njene ljudi dobesedno silijo k kapitulaciji in podreditvi njeni večji sosedi.
Še posebej dvolični so pozivi te druščine k pogajanjem. Kako si ta zamišljajo, je razvidno iz naslednje trditve: »Pogajati se pomeni odgovorno iskati rešitve in pristajati na odstopanja na obeh straneh …« Po njihovem bi torej tudi ukrajinska stran morala popuščati. To ni nič drugega kot poziv Ukrajincem, da se odrečejo delu svojega ozemlja; tistega, ki ga je Rusija okupirala in ga nezakonito priključila. Še več, Zahod bi jih očitno moral k temu prisiliti.
Za navideznim mirovništvom in pozivanjem k ustavitvi vojne se skriva promocija Putinove agende. Želja Rusije je normalizirati odnose z Zahodom, ob tem pa obdržati nasilno prisvojeno ozemlje. Če bi Evropska unija in Združene države Amerike v to privolile, bi poteptale svoje temeljne vrednote svobode, demokracije in spoštovanja nacionalne suverenosti. A te vrednote našim putinistom niso »intimna opcija«.
