Piše: Dr. Matevž Tomšič
Deklarirana depolitizacija na področju medijev se sprevrača v svoje nasprotje. Rečemo lahko, da takšne obremenjenosti z medijskim nadzorom še nismo videli v celotnem obdobju samostojne Slovenije. Težnja po prevzemu enih in sankcioniranju drugih medijev prerašča v pravo pravcato obsesijo. To, kar so sedanji oblastniki – kot to še niso bili – očitali svojim predhodnikom, sami počnejo v dosti bolj brezobzirni maniri.
Glavna tarča prevzema je javna radiotelevizija. Načrt vladajočih, da bi prek ekspresnega sprejetja novega zakona izvedli nekakšen »blitzkrieg«, s katerim bi na hitro zamenjali njeno vodstvo in organe upravljanja, se je z vložitvijo referendumske pobude izjalovil. To je v njihovih vrstah povzročilo velike frustracije. Da bi na čelu te ustanove še nekaj časa prenašali ljudi, ki niso na njihovi liniji, se jim očitno zdi nevzdržno. Tako je ministrica za kulturo Asta Vrečko pozvala k zamenjavi »moralno-politično neprimernega« vodstva. Takšnega direktnega posega v avtonomijo osrednjega javnega medija si ni privoščil nobeden od njenih predhodnikov. Si predstavljate, da bi kaj takšnega storil prejšnji minister Vasko Simoniti? Ne samo da bi leva politika in osrednji mediji v javnosti zagnali pravo histerijo, takšna poteza bi bila zelo verjetno predmet kritične obravnave katerega od teles evropskega parlamenta.
Čeprav je večina medijev vladajočim zelo naklonjena, pa slednje moti tista manjšina, ki je do njih kritična. Tako so se lotili obračuna z njo prek parlamentarne preiskovalne komisije. Le-ta naj bi raziskovala nezakonito financiranje političnih strank pred letošnjimi državnozborskimi volitvami. V resnici pa gre za nekakšno novodobno inkvizicijo, ki želi utišati »malopridne« medije s pritiski na tiste organizacije in ustanove, ki bi se odločile oglaševati v njih. Tako je njena predsednica, nekdanja »neodvisna« novinarka Mojca Šetinc Pašek vsem občinskim vodstvom poslala dopis, v katerem zahteva podatke o njihovem sodelovanju z določenimi mediji. Namen je jasen: zastrašiti občinske odločevalce pred prihajajočimi lokalnimi volitvami in jih s tem odvrniti od tovrstnega sodelovanja. In kakšno »naključje«, med inkriminiranimi mediji so samo takšni, ki so negativno nastrojeni do vlade in vladnih strank. Ni pa tam medijev, katerih financiranje je dejansko sporno, kot je denimo spletni portal Necenzurirano. A kaj ko so (nekdanji) novinarji tega portala (nekateri dobesedno) v službi sedanje vladajoče garniture. Eden od njih je celo svetovalec omenjene komisije, kar je evidenten konflikt interesov. Vendar tistih, ki »plešejo«, to ne moti.
Ljudje, ki so pred volitvami obljubljali »osvoboditev«, demonstrirajo avtokratsko samopašnost in sovražnost do vseh, ki jim nasprotujejo. Premier Robert Golob je nekaj dni pred prvim krogom predsedniških volitev strašil pred vrnitvijo »mračnih sil« na oblast, če zmaga kandidat, ki ga podpira največja opozicijska stranka. Že pred njim je podobne besede uporabil predsedniški kandidat največjih dveh vladnih strank Milan Brglez. Golobova in Brglezova retorika je na las podobna retoriki ruskega diktatorja Vladimirja Putina in njegovih oprod. Označevanje nasprotnikov režima, ki ga pri nas doma vzpostavlja »svoboda«, s »fašisti« je zelo podobno demoniziranju Ukrajincev, ki se z orožjem upirajo ruski agresiji, zločinski kremeljski režim pa jih označuje z »nacisti«. Tistim, ki so Janezu Janši očitali, da se zgleduje po madžarskem premierju Victorju Orb«nu, ki naj bi v svoji državi spodkopaval demokratične standarde, je dejansko blizu kremeljski samodržec, ki je pri sebi doma že davno ukinil demokracijo. V imenu »svobode« nastaja nekakšna podalpska različica putinizma.
