Piše: Gašper Blažič
Nedavna najava, da skupina poslancev ustanavlja novo, bojda neodvisno poslansko skupino, očitno ni bila iz trte izvita, kar se je pokazalo tudi ob interpelaciji proti ministru za kulturo Vasku Simonitiju. Za interpelacijo je namreč glasovalo 43 poslancev, kar pet več kot prejšnji teden ob glasovanju proti ministroma Janezu Ciglerju Kralju in Simoni Kustec.
Ali se torej vrača prekletstvo Cirila Pucka izpred skoraj četrt stoletja? Spomnimo: po volitvah leta 1996 je pomladni trojček dobil večino glasov, res pa je, da nobena od treh strank ni bila prav na vrhu, kjer je kraljevala tedaj Drnovškova LDS. Obstajala je torej realna možnost, da bi SLS, SDS in SKD tedaj sestavile desno-sredinsko vlado, čeprav z zelo šibko večino. Vendar so se stvari razpletle drugače: tedanji predsednik republike Milan Kučan je v skladu z običajno proceduro mandat za sestavo vlade podelil Drnovšku kot predsedniku zmagovite stranke. Da je lahko ob glasovanju za mandatarja dobil večino, pa je odločil glas Cirila Pucka iz SKD. Ob prvem poskusu sestave vlade iz LDS, (ZL)SD, DeSUS in SNS pa se je zalomilo, saj je bilo glasov za izvolitev vlade premalo. Takrat se je začelo špekulirati, da je Drnovšek, ki je bil sicer izvoljen za poslanca (seveda je poslansko funkcijo opravljal zgolj simbolično na začetku), »pozabil« glasovati. A bolj verjetno je, da je šlo za namerno ustvarjanje pat pozicije, v kateri je nato tedanji (in sedanji) predsednik SLS Marjan Podobnik potegnil drugo odločilno potezo in prišlo je do nastanka nove velike koalicije LDS+SLS+DeSUS. Slednja je malo pred tem postala prvič samostojna parlamentarna stranka, nato pa je vstopila še v vladno koalicijo, čeprav je dobila zgolj drobtinice (minister brez listnice je postal Janko Kušar, sicer republiški sekretar za ljudsko obrambo v mandatu 1986-1990).
Puckov prestop, ki je sprožil veliko ogorčenje in napetost v državi, sicer ni bil edini primer, ko je kateri od poslancev prekoračil politični Rubikon. Ob izvolitvi Bajukove vlade spomladi 2000 – zgodba o tem, zakaj je sploh prišlo do predloga take vlade, je predolga in je na tem mestu ne bi ponavljal – sta pomladnemu taboru (SLS+SKD brez Pucka ter SDS) pomagali poslanki Eda Okretič Salmič (DeSUS) in Polonca Dobrajc (SNS). Takrat nas je velika večina verjela, da sta se poslanki odločili povsem samostojno in z veliko tveganja, danes pa o tem nisem več tako prepričan: prej bi rekel, da je politično podzemlje ravno tako »potrebovalo« Bajukovo vlado zaradi kasnejše močne zmage tranzicijske levice na volitvah istega leta.
Zakaj sem obudil spomin na to že skoraj pozabljeno zgodbo? Ni bila kriva zgolj napoved ustanovitve nekakšne nove poslanske skupine, ki bo skoraj zagotovo del »burek koalicije«, pač pa mnenje, da bi morali prepovedati prehajanje poslancev med strankami. Tudi v tem mandatu je bilo teh prestopov že kar nekaj: v vrste SD je iz SMC prestopil Gregor Židan, medtem ko se je jezični Jani Möderndorfer preselil iz SMC v LM, Lidija Ivanuša pa iz SNS v SDS. Seveda je jasno, da takšni prestopi lahko hitro spremenijo razmerje sil in s tem popačijo izraženo voljo na volitvah. Toda ustava je glede statusa poslancev jasna: poslanec je predstavnik celotnega ljudstva in ni vezan na kakršnakoli navodila. Z drugimi besedami: ustava na nek način ščiti tudi samovoljo poslanca, ki po izvolitvi dejansko ne odgovarja nikomur več, niti stranki, za katero je kandidiral na volitvah. Ima pravico glasovati po svoji vesti in če se zaradi tega hipotetično spre s stranko, za katero je kandidiral, ustava v tem primeru veliko bolj ščiti neposlušnega poslanca. Verjetno je to tudi posledica ustavodajalca, ki je želel parlamentarno demokracijo zaščititi pred »strankokracijo«, torej da bi o sprejemanju zakonov dejansko odločali strankarski centri moči, medtem ko bi poslanci zgolj poslušno glasovali. Takšnega sistema smo bili dejansko vajeni pred letom 1990, ko je republiška skupščina zgolj potrjevala sklepe centralnega komiteja ZKS.
Tu se seveda postavi tudi vprašanje skladnosti slovenske ustavne ureditve na ravni parlamenta z volilnim sistemom. In žal se tu potrjuje stara resnica, da kamorkoli se obrneš, je rit vedno zadaj. Namreč, čeprav se pod pretvezo kritike »strankokracije« – ta izraz je, se mi zdi, večkrat uporabljal Milan Kučan, zadnji šef CK ZKS – nekako otepamo političnih strank, ki so v naši parlamentarni demokraciji nekakšno nujno zlo, pa je politična stranka tista osnovna infrastruktura, ki sploh omogoča izvedbo parlamentarnih volitev, čeprav je res tudi, da lahko listo kandidatov oblikuje tudi skupina strank ali pa gre za kakšno povsem »ad hoc« listo (takšen način je veliko bolj učinkovit na lokalni ravni). Slovenija ima osem volilnih enot, vsaka od teh volilnih enot pa enajst volilnih okrajev, ki so pravzaprav bolj kozmetični dodatek – v večinskem sistemu bi namreč vsak okraj dobil svojega poslanca, v sedanjem proporcionalnem pač to ni mogoče, ker je poudarek na volilnih enotah. Poslanskih mest, brez upoštevanja obeh manjšinjskih poslancev, je torej 88. Vsaka stranka lahko na parlamentarnih volitvah kandidira z največ 88 kandidati, po enajst kandidatov na volilno enoto. Velikokrat tudi kateri od poslanskih kandidatov lahko kandidira celo v dveh okrajih. Če na volitvah stranka oz. Lista v neki volilni enoti osvoji dva poslanska mandata (ker je glede na državno povprečje dobila takšno podporo v volilni enoti), bosta izvoljena tista dva kandidata, ki sta v nekem okraju dobila največ glasov.
In prav tu se začnejo lomiti kopja: postavlja se vprašanje, ali volivci izbiramo stranko oz. program ali kandidatove osebne preference. Povsem možno je, da volivec podpira stranko in ji da glas, čeprav mu kandidat v njegovem okraju ni všeč, a s tem bo prispeval k boljšemu rezultati stranke na ravni volilne enote in na ravni države – tudi če ta kandidat ne bo izvoljen. Če smo prej dali primer, da sta bila izvoljena dva kandidata izmed enajstih v volilni enoti, se recimo lahko zgodi, da bo eden od kandidatov postal minister ali pa zasedel kakšno drugo funkcijo, ki ni združljiva s poslansko. V tem primeru pride na njegovo mesto nadomestni poslanec, kandidat, ki je v volilni enoti po uspešnosti rezultata zasedel tretje mesto (ali pa kdo drug, če ta ne sprejme mandata). In če se prvotni izvoljeni poslanec vrne nazaj v poslanske klopi, se mora njegov nadomestni poslanec umakniti. Že v tem primeru se status izvoljenosti nekega poslanca relativizira, saj je njihova usoda v končni fazi spet odvisna od stranke, za katero so kandidirali: slednja jih lahko povabi med ministre in državne sekretarje, s tem pa v parlament spravi še druge svoje kandidate.
Drug hipotetičen primer je še bolj akuten: recimo da drugi kandidat pride v spor z vodstvom stranke. In seveda izstopi tako iz stranke kot iz poslanske skupine ter se pridruži drugi poslanski skupini. V tem primeru je matična poslanska skupina prikrajšana za eno poslansko mesto in pride do neskladja z izidi volitev, saj ob tem lahko druga stranka v določeni volilni enoti dobi npr. celo štiri mandate, čeprav je realno osvojila samo tri. Ta četrti je seveda posledica prestopa nekoga, ki je prej kandidiral na drugi listi. A ker prestopnika ščiti ustava, stranke tu nimajo moči, da bi dosegle neko poravnavo. Pri prestopu Gregorja Židana iz SMC iz SD ima ključ do rešitve edino Zdravko Počivalšek: če se recimo odloči odstopiti kot minister za gospodarstvo, se vrne v poslanske klopi kot poslanec SMC in v tem primeru bi Gregor Židan moral zapustiti državni zbor, SMC pa bi spet pridobila en poslanski mandat.
Teoretično lahko tudi večja skupina poslancev zapusti stranko in prestopi v drug tabor. Tudi takšne primere smo že imeli v slovenski parlamentarni zgodovino: praktično takoj po volitvah leta 1992, prvih po novi ustavi, je Jelinčičevi SNS razpadla poslanska skupina (oblikovala se je Samostojna poslanska skupina), tudi poslanci Zelenih so zapustili lastno stranko, sedaj se to na nek način dogaja v DeSUS, kjer je položaj še bolj zapleten: stranka je uradno podprla interpelacijo proti ministru Simonitiju, a edini njen poslanec, ki je interpelacijo podprl, hoče stranko zapustiti, tako kot sta jo zapustila dosedanji predsednik Karl Erjavec in nekdanji minister za zdravje Tomaž Gantar.
Ob zadnji napovedi novih poslanskih prestopov je jasno vsaj eno: če bo Igor Zorčič hotel dokazati načelnost v odnosu do aktualnega predsednika SMC in tudi do premierja Janeza Janše, bo moral za to žrtvovati funkcijo predsednika državnega zbora. In predvsem svojo nadaljnjo politično kariero, kar sicer velja tudi za ostale tri poslance, ki so primaknili svoj lonček pri rušenju ministra za kulturo. Lahko pa so srečni, da jim sedanji sistem sploh omogoča sprehajanje med poslanskimi skupinami. Zagotovo ima najbolj bogate izkušnje na tem področju Möderndorfer.
Ali se torej sistem, po katerem bi lahko preprečili prestopanje poslancev, lahko spremeni? Lahko: s spremembo ustave ter zakona, ki je vezan na to ustavno spremembo. Za ustavno spremembo pa je potrebna dvotretjinska večina v parlamentu. Možnost, da bi se takšna večina poslancev odločila za krčenje svojih lastnih pravic, pa je praktično enaka nič. Prestopi poslancev so torej naša realnost, ki jo moramo sprejet. Dogajali so se, se dogajajo in se bodo dogajali še naprej. S tem se moramo sprijazniti.
Gašper Blažič, univ. dipl. teolog, je novinar tednika Demokracija in urednik dnevnega deska na spletni strani Demokracija.si ter avtor dveh knjig.
