Današnja izvolitev Marjana Šarca za mandatarja se bo zagotovo zapisala v slovensko zgodovino kot dogodek posebne vrste. Po svoje je to praznični dogodek. Pa ne zato, ker bi bili ponosni na Šarca, pač pa bolj zato, ker so akterji globoke države dokončno sneli masko. In pokazali, da je demokratična procedura dejansko samo okras in da morda kmalu sploh ne bo več potrebna.
Priznam, da sem naivnež, ker sem vsa leta verjel, da smo s sestopom p(P)artije z oblasti dobili pravo demokracijo, kjer so ljudje tisti, ki izbirajo, kdo nam bo vladal. Vsaj tako je bilo videti prvih petindvajset let slovenske države, čeprav je tudi avtor teh vrstic vse bolj sumil, da temu ni tako. A delovanje globoke države, ki pravzaprav niti ni več globoka država, ampak čisto prava (rdeča) oblast, je bilo takrat še tako zakrinkano, da je večina Slovencev ob njeni omembi samo zamahnila z roko, češ ti Janševi spet samo iščejo izgovor za lastno nesposobnost. No, po svoje imajo morda prav, če s tem mislimo na nesposobnost celotne demokratične opcije, da bi se že nekaj mesecev pred volitvami tesneje povezala in se navezala tudi na civilna gibanja. A za kaj takega je bilo premalo možnosti in volje – Matej Tonin je komaj dobro prevzel vajeti v NSi in pokazal bolj ambiciozno ter fleksibilno držo kot njegova predhodnica Ljudmila Novak, medtem ko sta sedaj že odstopljeni predsednik SLS Marko Zidanšek ter Franc Kangler (NLS) ostala vsak na svojem bregu. In smo si morali priznati, da pred letošnjimi volitvami ni bilo tiste prave energije, ki bi lahko na volišča potegnila kritično maso. Tako kritično maso, pred katero bi lahko globoka država tudi klonila.
O podrobnostih bodoče Šarčeve ekipe, ki bo pravzaprav večinoma podedovana od Cerarjeve vlade, ne bi izgubljal besed – o tem se je razpisal že Bojan Požar (članek lahko preberete TUKAJ). Zato pa velja dobro premisliti o besedah, ki krožijo tudi na Twitterju: »Potemkinovih vasi normalnosti je konec!« Ne samo, da smo dobili na oblast človeka, ki ga je na položaj formalno pripeljala »koalicija voljnih« brez zmagovalne stranke (ki bi, če bi za vse veljali enaki vatli, tudi lahko sestavila manjšinsko vlado), pač pa bo po novem razvodenela tudi doslej jasna meja med koalicijo in opozicijo. Z drugimi besedami: stranka Levica je po eni strani projektna članica koalicije, a po drugi strani želi prevzeti nalogo opozicijskega nadzornika vlade. Prej je bila prava opozicija vsaj dopuščena, sedaj tudi tega ne bo več. Ker smo sedaj na oblasti MI (torej komunisti) – saj poznamo Dolančevo nadaljevanje: »Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug …« In MI smo nad pravom, nad ustavo, nad vsemi odločbami ustavnega sodišča, tudi tisti o šolstvu. Torej, dokaz več, da v Sloveniji tudi formalno ni več vladavine prava, kar je temeljni postulat vsake demokracije.
Ne bi bil rad črnogled, a dejstvo je, da nas v sedanjih pogojih lahko čaka le še venezuelizacija Slovenije. Torej države, ki bo prihodnje leto znova predsedovala Evropski uniji. A tu ne moremo s prstom še naprej kazati na »ta rdeče«. Sprememb ni mogoče doseči s kritiziranjem iz fotelja. Če so se na Hrvaškem tako rekoč razsrdili nad svojim ministrom za zdravje, ker je zaradi prepoznega prehoda reševalcev umrl mladenič v Zaprešiću, smo pri nas povsem mirno sprejeli dejstvo, da je zaradi katastrofalnih razmer v zdravstvu umrl novorojenček – kar je prva smrtna žrtev projekta vlade, prek katerega je dosedanji premier Miro Cerar zagotavljal, da so slovenski otroci varni in da se nam ni treba bati ničesar. Smrt novorojenčka ga je demantirala, bilo je nekaj ogorčenja, a duhovi so se pomirili in nekako smo se s tem sprijaznili. In ker Slovenci na vsako afero hitro pozabimo, mafija, ki obvladuje politiko, to zelo dobro izkorišča. In če bomo v prihodnje doživeli kadrovsko čistko na RTV Slovenija, ko bodo ljudje tipa Matej Šurc in Eugenija Carl prevzeli najvišje funkcije, obenem pa bodo »oni drugi« (Jože Možina, Igor Pirkovič) leteli na cesto, se bomo tudi na to »počasi navadili«.
In to je tisto, česar se najbolj bojim. Da se na venezuelizacijo Slovenije navajamo, jo toleriramo. In se kuhamo kot žabe…
