Piše: dr. Matevž Tomšič
V času vladavine »svobode« tako rekoč ne mine teden, da nas oblast ne bi šokirala s kakšno novo absurdno domislico. Nedavno je veliko razburjenje povzročil predlog interventnega zakona v zdravstvu (vlada ga je že poslala v parlament), ki bi v končni instanci pomenil nič manj kot uvedbo prisilnega dela za zdravnike.
Vsebina zakona se nanaša na izvajanje zdravstvene dejavnosti v izrednih razmerah. Med drugim predvideva možnost začasne premestitve zdravstvenega delavca, prepoved ali omejitev izdaje soglasja za delo pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, obvezno vključevanje izvajalcev zdravstvenih storitev zunaj mreže javne zdravstvene službe v delo javnih zavodov, opravljanje povečanega obsega dela ne glede na starostne in druge omejitve ter vključevanje upokojenih zdravstvenih delavcev. To naj bi bili sicer začasni ukrepi, ki bi veljali v izrednih razmerah. Vendar pa je opredelitev teh zelo široka. Ne gre namreč samo za izjemne dogodke, kot so naravne katastrofe, ampak tudi za situacije, ko primanjkuje zdravstvenega osebja ali ko pride do povečanega obsega dela. To pomeni, da bi lahko te ukrepe uvedli že zdaj. Vemo namreč, da primanjkuje zdravnikov in da so čakalne dobe na nekatere posege zelo dolge.
Že na prvi pogled je jasno, da bi bili takšni ukrepi protiustavni. Poljubno premeščanje zdravstvenega osebja brez njihove privolitve pomeni grobo kršitev človekovih pravic in je v popolnem nasprotju z načeli poklicne avtonomije. Zato bi v končni fazi tak zakon verjetno padel na ustavnem sodišču.
No, po silovitem revoltu zdravniških združenj je pristojna ministrica Valentina Prevolnik Rupel napovedala spremembo zakona in odpravo najbolj škandaloznih določil. Pri tem se je izgovarjala, da je do teh prišlo zaradi časovne stiske. A očitno je, da so na zdravstvenem ministrstvu povsem ignorirali stališča in predloge zdravniških združenj. So se pa imeli čas večkrat srečati s predstavniki iniciative Glas ljudstva. Spomnimo. Gre za radikalne levičarske aktiviste, ki so s svojimi potresti v času prejšnje vlade pomagali utirati pot Golobu in njegovim na oblast. Sedaj pa oblastnikom »izstavljajo račun« tako, da se vmešavajo v urejanje zadev na tako rekoč vseh področjih. In vrata vladnih soban so jim na stežaj odprta.
Omenjeni zakon je še eden v nizu izrazov vedno večjega diletantstva politike. Tisti, ki so Janševi vladi očitali, da »postavlja politiko nad stroko«, počnejo sedaj to v bistveno večji meri. Namesto da bi se posvetovali z zdravstvenimi strokovnjaki, raje prisluhnejo nekemu Jaši Jenullu in njegovim uličnim kompanjonom, ki niso sposobni drugega kot reproduciranja prežvečenih in zavoženih socialističnih idej.
Vendar pa je stvar še bolj problematična. V idejah o poljubnem prisilnem premeščanju zdravnikov se zrcali represivna etatistična mentaliteta. Le-ta posameznikov ne razume kot avtonomnih bitij, katerih odločitve temeljijo na svobodnih izbirah, ampak kot nekakšne »kmete na šahovnici«, ki s katerimi lahko oblastniki razpolagajo po mili volji. Tako kot za zdravnike bi bilo mogoče uvesti prisilno delo tudi denimo za učitelje (teh prav tako primanjkuje), pa še za koga drugega. Za takšno podrejanje državljanov v demokratični ureditvi nikakor ni mesta.
Tisti, ki so obljubljali, da bo z njimi na oblasti nastopila »svoboda«, želijo obvladovati praktično vsa področja. Nobena vlada do sedaj se ni toliko vmešavala v življenjske izbire ljudi. Golob in njegovi bi nam radi odrejali, kaj lahko jemo in česa ne, kako naj potujemo, kako pogosto se smemo voziti z avtomobili, koliko sopotnikov moramo imeti v njih itd. Da ne govorimo o tem, da želijo obdavčiti »vse živo«. Sedaj pa bi določene poklicne skupine še silili v to, kje in kako morajo opravljati svoje poklicno delo. Kaj bo sledilo: obvezni načini preživljanja prostega časa?
